Takole
zastavim: v tem trenutku, na celem planetu, nimam ene same osebe, kateri bi se
lahko, povsem, v celoti, izpovedal!
Ne, ne,
nikarte napak razumeti, seveda so, ki bi me poslušali, mi celo v neko podporo
skušali priskočiti, vendar – govorjenje tistim, kateri, niti zdaleč, niso
zmožni, ne glede na razlog nezmožnosti, razumeti tistega, kar bi jim povedal,
je navadno besedičenje, metanje časa, pričakovanj, upov… v zrak.
In v
tem trenutku obstajajo samo štiri osebe, za katere sem, skorajda brezpogojno,
pripravljen vse od sebe dati, celo prek sebe iti, sebe zanje oddati. Moji
otroci.
Čemu skorajda
brezpogojno?! Preprosto, zato, ker sem zahteven, zelo zahteven, posledično tudi
izbirčen…
Ne, ne
gre za neko običajno izbirčnost, daleč od tega, pa – mi je vseeno, popolnoma,
kaj (po)jem, glavno, da lakoto odpravim; mi je vseeno, kaj oblečem, glavno, da
sem oblečen; za marsikaj, in za marsikoga, mi je popolnoma vseeno, le za to, s
kom sem, komu sem, kdo je meni, za to pa mi nikoli ni bilo, in mi nikoli ne bo,
vseeno! Pa – dokler so moji otroci Ljudje, do tedaj moj brezpogojno velja,
njim, in izključno njim.
In v
čem je tu neizmerno bogastvo, bi se mi čudili povprek. Preprosto, v spoznanju!
Vem, pri čem sem, in to, samo to mi omogoča, da vem tudi o temeljih, na katerih
stojim…
Da,
lahko bi se prepričeval o tem, koliko prijateljev imam, pa da je kar nekaj
tistih, ki trdijo, da me imajo radi, pa… lepo je poslušati, marsikaj, a kaj, ko
je govorjenje običajno navadno govoričenje, in kaj, ko pa so dejanja tista, ne
besede, ki o dejstvih, o resnici pričajo?!
Da, sem
neizmerno bogat! Ker vem, na čem sem. In, ko bolje pomislim, marsikdo niti
tega, kar imam jaz, nima…
Ja, res
je, nekoč je bilo bistveno drugače, vendar – nisem se spremenil jaz, vsaj
drugače ne, kot tako, da me je spoznano privedlo do spreminjanja mojega odnosa,
mojih ravnanj, do spoznanega, pač pa se je spremenilo tisto »drugače«,
popolnoma spremenilo, se v lastnem nasprotju izkazalo! In z njegovo spremembo
sta izginili dve stvari, tisti nekoč, in tista moja izkazovanja, kakršna so
znala biti…
Bi se
zahvalil, temu »drugače«?! Ne, ni potrebe po tem, se mu bo samo življenje. Je,
v bistvu, ubogo, to »drugače«, niti drobca tega nima, kar imam jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar