Od neba
do pekla je en sam korak. Verjemi, vem. Sem bil na nebu, in sem se v peklu
znašel. Ob samem hudiču…
Ne,
nisva prijatelja, hudič in jaz. On ima čez vso ničevost, sprijenost tega sveta,
vse tisto, in vse tiste, čemur in katerim sam nasprotujem. Pa ne hodiva objeta,
družno, zlodej in jaz, pač pa se nenehno bojujeva, drug proti drugemu. Ne vem,
morda me bo, na koncu, tudi pokopal, a zaenkrat vsaj se mu ne dam. Nekaj moči
mi je, vsemu navkljub, še ostalo…
Bil
sem, že poprej, nekajkrat v peklu. Resda ne v tako srhljivem, strašanskem, kot
je ta, v katerem sem se nazadnje znašel, a sem se vselej uspel iz njega
izvleči. Za nek čas, po principu od-pekla-do-pekla. Da, uspel sem se izvleči,
še več, ob tem mi je uspelo še koga s seboj potegniti, iz pekla, pod sonce, pod
lep, moder nebeški svod. In sem spoznal, ob tem, da prav vsakdo ne zmore sebe
vleči. Škoda, za te, in takšne. Pač, smo različni.
Marsikaj
me je naučilo, življenje. Tudi tega, kako, če sploh, iz pekla nekoga potegniti.
Preveč »hvaležnosti« sem doživel…
Ja,
leta so tu. Z njimi mi vse manj moči ostaja. Že za to, da se z lastnim peklom
borim. Pa da bi se še s tujimi spopadal?! Novim nehvaležnostim naproti?!
Ja,
toliko »lepega« sem že doživel, da mi je malodane vseeno postalo. Za marsikaj.
Za marsikoga. Malodane za vse. In zlasti zame. Kar mi šteje je tisto, v kar
verjamem, tisto, kar se mi v podobah določenih vrednosti izkazuje. A je tega
tako malo…
Ja, vse
ostalo pa bi najraje k vragu poslal. Da se ob njem smrdljivo, pardon, domače
počuti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar