Vse življenje sem izhajal iz zaupanja. In dobival po betici, seveda. Zdaj se trudim naučiti drugače, tisti ne-verjamem, pa – najprej mi pokaži, in dokaži, potem bom pa vedel, da je resnično!
Zaupanje, brezpogojno, je sicer predpogoj tistega pravega imam-rad-drugega, a kaj, ko se zna zgoditi, da ta drug niti tega ne ve, kaj je to sploh – imeti rad! In v takem primeru mu zaupanje sila prav pride, ga zna izrabljat, pa z lažmi, prevarami, mahinacijami, raznoraznimi, po svoje pelje, vodo, na vse svoje mline. Za kar, resda, zveš, a običajno šele takrat, ko je vse zrnje že zdavnaj zmleto, pa ti samo, tu in tam, kak prazen žakelj ostane, ves od miši prežrt. Da lahko vanj spraviš tudi lastne ostanke…
Ja, je res bolje pokaži in dokaži, pa bom vedel, da je res, kot pa – biti osel, vse svoje obstajanje! Pa kaj potem, če se bom z nezaupljivostjo izkazoval, pa kaj potem, če bom pod prste gledal, preverjal, se bom vsaj kakšni neprijetnosti, če uvidevno zapišem, kakopak, izognil! In – tudi tako lahko govorim tisti neki imam-te-rad, zlahka, brez slehernega zadržka, ker – če tak imam-te-rad pri občosti vzdrži, potem ni vrag, da bo tudi meni zadosten, če na obe zamižim, in se pretvarjam, da niti tega ne vem, kaj imeti-rad zares je. Ali pa se pretvarjam, da zares imam rad. Ali pa sem, ne nazadnje, povsem iskren, in – imam rad ugodje, ki ga pri nekom dobim, ter predvsem sebe!
Ni komentarjev:
Objavite komentar