Boleč pogled…

Dežuje. Ura se že prek pol enajste pomika, Malo pa, še vedno, drnjoha. Čeprav je že trinajsta ura spanja za njo…

 

Gledam skozi okno. Pogled je boleč.

Pred tremi leti sem posadil dva mandljevca. Lani sta prvič rodila, a je, še pred obiranjem, prvega, kljub opori, veter zlomil, tik nad tlemi. In ni kazalo drugega, kot pozabiti nanj. Drug pa je razveselil, z lepo letino.

 

Ne vem, kaj se je dogajalo prek zime, a ta, drug mandljevec, še vedno ne kaže znakov življenja. Očitno mu je le-to ugasnilo. Kakor je, tako vsaj kaže, ugasnilo tudi življenje breskve, tiste, ki se najbližje hiši nahaja. Preostale tri so namreč že ozelenele.

 

Takšno, pač, je življenje. Zbuja, in uspava. Daje, in jemlje. In je to potrebno vzeti v zakup. V nasprotnem te zlomi. Še več, marsikdaj je dobro, da kar sam prekrižaš tisto, kar ni vredno, da bi bilo sestavni del tvojega življenja. Verjemi, vem, sem veliko slabega, celo sprijenega in zlega smel spoznati. Predobro spoznati, žal. Ali pa na srečo, kdo bi vedel, kajti – če s slabim, nesprejemljivim nimaš opraviti, potem tudi dobrega, sprejemljivega v ustrezni luči ne znaš obravnavati. Dobrega pa je, v življenju, tako malo, da bi bilo grešno ne videti ga, ne ceniti ga. Tako da…

 

Ja, tudi slabo mora biti. Po možnosti tam, kjer se s sebi enakim izkazuje!