In sem se vseeno lotil…

… popoldne, košnje.

 

Ne, ne, nisem se podal na tisto, preostalo, vražjo nabrežino, je preveč razmočena, da bi bilo nesmiselno že razmišljati o tem, kaj šele soočiti se z njo, pač pa sem se lotil površin ob hiši, in pod njo. Najbolj zadovoljen pa sem, ker sem pokosil Lilin gaj. To je košček ravnega terena, predvsem pa ograjenega. Edini prostor tik hiše, na katerem se lahko, Mala in jaz, žogava, in to počneva brez strahu, da bi nama žoga (u)bežala po bregu. Podobno možnost imava samo še v hiši, in na dnu parcele. Čeprav…

 

Sera serasta ima določene užitke, in mednje sodi tudi to, da – rada gleda žogo poskakovati, na njeni poti navzdol. Pa se zna zgoditi, da jo namenoma vrže prek ograje…

 

Prvič greva skupaj po njo. Če so tla suha, seveda. Že res, da jo vso pot držim za roko, a do zvina noge zna, na razmočenih tleh, kljub temu, zlahka priti.

Na začetku sem jo v breg nosil, zdaj je ne več. Naj se utrudi, Driska, če je že za pot poskrbela. Naslednjič, morda celo dvakrat, grem po žogo sam, potem pa ji povem, da ne bom več hodil, in da bo žoga ostala tam, kjer se bo, ob ograji, zaustavila. In ji zadošča, slišano, da obrzda svoje tovrstne užitke.

 

Bi, morda, danes, še kakšno uro vztrajal, s koso, a sem na ostankih vinogradniškega sidra – ta zadeva zna, kot goba, po vsakem močnejšem dežju, pokukati iz zemlje, še vedno – zlomil nože na kosi, po njih menjavi pa se mi, preprosto, ni dalo več. Že tako sem bil ves preznojen. In menda je po peti uri tudi skrajni čas za zajtrk, celo za kosilo…