Jaz nikoli Lermontov...

Nekoč, desetletja nazaj, me je nek urednik, kateremu sem rokopis ponujal, prvi, menda, svoj rokopis, sočasno pohvalil in grajal: »Spominjate me na Lermontova, a na tak način, s posnemanjem, nikamor ne boste dospeli. Morate najti svoj jezik…«

 

Nikoli nikogar nisem posnemal. Tudi ne vem, kako je kaj takega možno, zlasti, v konkretnem primeru – rusko ne znam, pomeni, da omenjenega pesnika v njegovem jeziku nisem mogel brati, prevod je pa že prevod, in, niti pod razno, ni več – Lermontov!

Je pa res, da so teme, katere pišoči obravnavamo, bolj ali manj iste, le pogledi nanje se razlikujejo. In, kakopak, načini »obdelave«, zapisovanja…

 

Kakorkoli že – jaz se nisem prav nič spreminjal, ohranil sem, in nadgradil, svoj jezik, svoj način pisanja, mu le, tu in tam, dodal kakšno besedo, ki v slovarju ni vključena, a mi je, kljub temu, uspelo pisati, in objavljati, več kot štiri desetletja. Potemtakem sem, ob nekaj tisoč objavah, in ne-vem-koliko knjigah, nekam le uspel »dospeti«, medtem ko…

Ja, tistega urednika so, dokaj hitro po najinem srečanju, mislim da po letu, največ dveh, umaknili z uredniškega stolčka, in nanj nikoli več ni smel sesti, nikjer.

 

Temeljna težava, pri takšnih urednikih, ali »kritikih«, je v tem, da – priporočljivo je, da se z urednikovanjem in z literarno kritiko, pa, marsikdaj, tudi z lektoriranjem, ukvarjajo tisti, ki se zmorejo tudi s tvornostjo izkazovati, z lastnim avtorstvom. Ko bi temu bilo tako, bi vedeli vsaj eno, a temeljno stvar – kadar se ukvarjaš s klasično poezijo (ne s tem novodobnim sračkanjem, pri katerem neko prozno besedilo, bolj ali manj zateženo, malodane do nerazumljenosti, na tozadevne verze razbijejo!), takrat te tega nihče ne more naučiti (lahko te usmerja, lahko te spodbuja), pač pa se kot pesnik rodiš… dočim se da za urednika, kritika, lektorja učiti, marsikdaj celo tako »uspešno«, da bi bilo bolje, ko bi se »naučeni« z nekim drugim poslom ukvarjali!