"Jutri"

Pravijo, da je »jutri« treba na novo zastaviti…

 

Jaz zastavljam kar na staro, in po starem, iz sebe. Kot drevo, ki ima korenine, in svoje deblo, iz katerega, vselej, zastavlja lastno rast.

 

Za to, kar sem počel, in kakor sem počel, sem prepričan, da je pravilno, celo več – ko bi vsi vsaj podobno, in na podoben način, bi bil ta svet zemeljski raj! Potemtakem po tem vprašanju nimam potrebe, da bi karkoli spreminjal, v lastnem početju, da bi si neko drugo pot iskal, je pa res, da tekom celega svojega življenja ugotavljam potrebo po tem, da vejam rast drugačim. Da, ravnanj, prepričanj, vrednot na katerih temeljim, ne bom spreminjal, ker so takšne, kakršne morajo biti, v svetu človeka. Glede na različna odzivanja, okolja, name, glede na številne izkušnje, pa spreminjam – odnos do okolja, potemtakem tudi do tistih, ki to okolje sestavljajo.

 

Ne, ne, slabega nikomur in nikoli nisem počel, vsaj hote, namenoma ne, in če sem nekoga, slučajno, prizadel, je to mene še bolj bolelo, kot prizadetega, potemtakem se ne spreminjam na način, da bi iz nekih dobrih ravnanj k slabim prešel. Daleč od tega, le – za kogar ugotovim, da mojih dobrih ravnanj ni vreden, tistemu jih več ne izkazujem. Še več, takšnega zmorem povsem odpisati, pa česa več, kot nekega, če že tako nanese, formalnega pozdrava, odnosa, od mene ne more pričakovati.

 

Ne, nikoli tega »jutri« nisem razumeval kot na-novo-zastaviti lastno pot, življenje. Imam preteklost, iz katere sem izrasel, in se je nimam zaradi ničesar sramovati, da bi jo popravljati, celo spreminjati moral. Imam samega sebe, že odkar pomnim ne spreminjam lastnih temeljev, pa zgolj – sledim svojim koreninam, tudi tistim, ki se več kot pol tisočletja nazaj vlečejo, ubogam lastno deblo, ki, še vedno, kljubuje vsem učinkovanjem od zunaj, le svojim vejam, tu in tam, smer rasti preusmerim, in način njihovega živetja. Čemu bi brstele in cvetele tam, kjer ničesar njih in živetja vrednega ni?!