Malo, bogeca ti!

Popoldne sem ujel za nekaj več kot tri ure košnje. Ne, nisem se lotil brega pod hišo – da bi bil vsaj ta del zemljišča v celoti pokošen – je bilo že na krepko manj strmem terenu zelo drseče. Tako da sem se spravil na breg pod hiško, in ga kar v lepem delu uspel pokositi, vključno s prvo teraso in njeno nabrežino. In ko sem videl, kako so, po tem, noži obrabljeni, sem se spravil na zunanji del ograje, in pokosil ob cesti ter obe parkirišči…

 

Po košnji sem najprej za koso poskrbel. Zamenjal nože in dotočil gorivo, nato pa jo spravil pod streho, v klet, na mesto, na katerem počiva, in moči nabira. In že čaka na »naslednjič«, za katerega bo nebo povedalo, kdaj bo. Morda že jutri, če bo po sreči.

 

V miru sem pokadil, nato pa pograbil vile in se z njimi podal na ples. Skorajda uro in pol sem kolovratil, z vilami, naokoli, preden mi je uspelo, na grobo, pograbiti, in pokošeno travo razmestiti krog dreves. Tokrat nisem tega počel sistematično, tako da bi najprej dokončal zastirko pri prvem drevesu, ter se nato lotil tiste pri naslednjem, bi bilo preveč skakanja, po bregu, gori-doli, s tem bi šlo več časa, in tudi mojih moči, pač pa sem pograbljeno odlagal drevesom tako, kot si sledijo, po bregu navzdol, in kot mi je najbolje ustrezalo, po vprašanju ne/potrebnih korakov. Pa lahko rečem, da mi je uspelo samo dvema, morda trem, drevesoma zastirko tudi dokončati, dočim je pri ostalih narejena na četrt, na pol, ali pa na tri četrt…

 

Kakorkoli že, nekaj minut pred osmo sem dospel gor, se preoblekel in si kratkega nalil, ter sedel za tipkovnico. Pogled na uro je povedal, da sem imel, danes, dobre štiri in pol ure »fitnesa«, pri čemer, tokrat, pri delu nisem bil sam. Nasprotno, kar lep del časa so mi družbo delale moje nebeške sestrice, dežinke…

 

Ja, da ne pozabim, glede na to, da sem se tebi, Malo, namenil zapisovati! Dve stvari ti moram povedati.

 

Prva je novica, prav nič lepa, a tudi upe ubijajoča ne. Veš, tista hruškica, tista, katero je teta dala tebi, in zate – te dni, zlasti včeraj, je veter močno bril, in ji je vrh odlomil. Kar stisnilo me je, ko sem odlomljeno zagledal, vendar, ni sile, drevesa, za razliko od nas, svoje polomljene vrhove obnavljajo, in tudi tvoja hruškica ga bo, zagotavljam!

 

Drugo pa – bogeca ti božjega, Malo! Si takšna, kakršna sta cucka, Tisa in Tar. Pri vas treh nikoli ne vem, na kaj bom, med travo, naletel pri košnji! Palica, kost, kamen. Zakaj, za vraga, si morala tista dva muhotepna loparja vreči v travo?! Čemu?! Ko so noži prvega zagrabili, je malo manjkalo, da ni v mojem obrazu končal. Malo, zares malo.

Oba loparja bi, že zdavnaj, po tem, ko si ju odkrila, kot dediščino prejšnjega lastnika hiške, vrgel v smeti – sam takšnih zadev ne uporabljam – ko se ne bi ti, na terasi hiške, igrala z njima. Vendar…

 

Ta tvoja vnema razmetavanja! Nisi zadovoljna, še zdaleč ne, če ne razmetavaš, malodane vsega, kar ti v roke pride, od kock naprej! To pa zna, marsikdaj, biti dokaj nadležna zadeva. Ko bi, denimo, lopar končal v mojem obrazu… očala bi mi lahko polomil, morda tudi nos! Tako da, ja, Malo, bogeca ti božjega tvojega, sfaširam te, samo da mi v roke prideš!