(mlademu
človeku v popotnico)
Iskal
se boš, v času, iskal svoj obraz,
da vedel,
prav vselej, boš – kdo si,
beležil
boš zmago, spoznal boš poraz,
življenje
v različnost se trosi…
Se
našel, potem pa naprej boš hitel,
tako je,
tako mora biti,
iskal
boš osebo, da z njo boš živel,
da sebe
boš znal z njo deliti…
Iskal
boš dobroto, iskrenost, značaj,
oči, ki
v dno duše globijo,
v
drugem iskal boš le sebe nazaj,
le v
istem ti zvezde žarijo…
Ne išči
povprek, in ne išči povsod,
naj vnema
ne bo prevelika,
je svet
bolj utvara, nek skupek zablod,
in
redka v njem slednja odlika…
Želim
ti, da najdeš, želim, da spoznaš,
čeprav prej
na srečki ujameš,
preredkim
je dano, kar v sebi imaš,
pa,
zlahka, ne-sam sam ostaneš…
Preveč
je praznine, preveč je laži,
sebičnost
se steza v širjave,
in tam,
kjer predvsem tisti zase živi,
ne, tam
ni človečne narave…
Menda
ni zlato vse kar kaže sijaj,
ni človek
prav vsak, ki ti sliči,
bolj
upe, in želje, držal boš nazaj,
manj
možno, da kača te piči…
Iskal
se boš v času, naprej boš hitel,
ni druge,
tako se, pač, mora,
želim
ti, da najdeš nekoga, ki smel
ti biti
bo dom, in prijatelj, opora!
Ni komentarjev:
Objavite komentar