Ne vidim se daleč…

Ne vidim se daleč, ne dolgo, ne v smehu,

ne vidim v ničemer, kar upe budi,

očitno sem skazal se z grehom pri grehu,

da tepe, življenje, greni, in boli…

 

Sem skušal v dobro, vseskozi, in vedno,

in roko ponujal, in sebe dajal,

v povrat pa prejemal, zvečine, nevredno,

ko dal sem, kar dal sem, pa – sam sem ostal…

 

Mi vselej dajanje je lepše ležalo,

kot to, da prejemal bi, da bi dobil,

v zameno hotel, da v nasmehu pognalo

bi tam, kamor dal sem, da bi veselil…

 

Ne vidim se daleč, pogled tak ne mika,

dovolj mi vsega je, dovolj do neba,

je svet le goltava sebičnost velika,

in v njej se kot človek radostno ne da!