Padel je!

Danes sem še več dela opravil, kot včeraj, sem dobrih pet ur krotovičil, s koso in z vilami, naokoli. A je padel, breg pod hišo! Pravzaprav sva padla oba, s to razliko, da jaz v spremstvu sočne kletvice. Ja, znam, zadnje čase, dobro preklinjati, celo zelo dobro…

 

Zastavil sem z drugo in s tretjo teraso pod hiško, in z njunima nabrežinama, pa – ko sem pokosil, sem še grabil in postiljal. In pri tem, ko sem travo nameščal krog neke asimine…

 

Asimine (njihovim plodovom pravijo tudi indijanske banane) so specifična drevesa, za naše razmere. Nimajo koreninskega sistema, pač pa imajo, namesto korenin, gomolje. In po vsaki saditvi takšnega drevesca velja, da nekih tri, štiri, morda tudi pet let ne smeš pričakovati neke vidne spremembe, neke rasti, kajti rastlina bo najprej svoje delovanje usmerila v razvoj gomoljev. Pomeni, da bo prvih nekaj let rastla pod zemljo. Šele kasneje bo začela tudi navzven občutneje kazati znake življenja…

 

Sam sem jih posadil pred nekimi štirimi, morda petimi leti. In sem jih posadil celo na laporna tla, s čemer sem jim otežkočil pogoje. Asimine namreč rastejo dobesedno v džungelskih pogojih, med ostalim, bujnim, rastjem, in v podnebju, za katero je značilno obilje padavin. A danes…

 

Pogled na neko malčico me je vzradostil! Nikamor se ni hotela premakniti, v rasti, vsa leta od posaditve, le nekaj listov je porajala, in to je bilo vse. Danes pa sem zagledal – popek! Prvič sem ga imel priložnost videti v živo!

Sicer ne vem, če bo zacvetelo, in še manj vem, če bo drevesce uspelo plod obdržati – plodovi asimin so namreč, v odvisnosti od vrste, težki od pol kilograma do dveh – a že to, da je rastlina tudi navzven začela kazati spremembe, življenje, me je razveselilo!

 

Kakorkoli že, za konec užitka sem pustil košnjo brega, pod hišo, in delovišča ter dvorišča, ki tik nad njim ležita. Slednji površini niti ne bi kosil, v drugačnih okoliščinah, a bo Malo doma, spet, te dni, pa – na dvorišču je itak veliko, obenem pa se morava, ob suhem vremenu, vsaj trikrat dnevno podati tudi na manjšo teraso, na kateri mi je »pomagala« odstraniti ograjo. Ne vem, kaj jo tja tako vleče, a jo, in ji rad naredim veselje. S tega delovišča pa se nama, itak, razpre pot na terase pod hiško, pa je dobro, da je pri hoji nič ne ovira.

 

Tako imam sedaj od celote pokošene približno dve tretjine, dočim je na preostalem trava visoka od nekih deset, pa do največ trideset centimetrov. In dokaj šopasta, pa sem presodil, da je škoda in časa, in mojih moči, goriva, nožev, za to, da bi se tudi tega v izkazanem sklopu lotil. Bo že počakalo, na konec maja, začetek junija.