Danes
sem še več dela opravil, kot včeraj, sem dobrih pet ur krotovičil, s koso in z
vilami, naokoli. A je padel, breg pod hišo! Pravzaprav sva padla oba, s to
razliko, da jaz v spremstvu sočne kletvice. Ja, znam, zadnje čase, dobro
preklinjati, celo zelo dobro…
Zastavil
sem z drugo in s tretjo teraso pod hiško, in z njunima nabrežinama, pa – ko sem
pokosil, sem še grabil in postiljal. In pri tem, ko sem travo nameščal krog
neke asimine…
Asimine
(njihovim plodovom pravijo tudi indijanske banane) so specifična drevesa, za
naše razmere. Nimajo koreninskega sistema, pač pa imajo, namesto korenin,
gomolje. In po vsaki saditvi takšnega drevesca velja, da nekih tri, štiri, morda
tudi pet let ne smeš pričakovati neke vidne spremembe, neke rasti, kajti
rastlina bo najprej svoje delovanje usmerila v razvoj gomoljev. Pomeni, da bo
prvih nekaj let rastla pod zemljo. Šele kasneje bo začela tudi navzven
občutneje kazati znake življenja…
Sam sem
jih posadil pred nekimi štirimi, morda petimi leti. In sem jih posadil celo na
laporna tla, s čemer sem jim otežkočil pogoje. Asimine namreč rastejo dobesedno
v džungelskih pogojih, med ostalim, bujnim, rastjem, in v podnebju, za katero
je značilno obilje padavin. A danes…
Pogled
na neko malčico me je vzradostil! Nikamor se ni hotela premakniti, v rasti, vsa
leta od posaditve, le nekaj listov je porajala, in to je bilo vse. Danes pa sem
zagledal – popek! Prvič sem ga imel priložnost videti v živo!
Sicer
ne vem, če bo zacvetelo, in še manj vem, če bo drevesce uspelo plod obdržati –
plodovi asimin so namreč, v odvisnosti od vrste, težki od pol kilograma do dveh
– a že to, da je rastlina tudi navzven začela kazati spremembe, življenje, me je
razveselilo!
Kakorkoli
že, za konec užitka sem pustil košnjo brega, pod hišo, in delovišča ter
dvorišča, ki tik nad njim ležita. Slednji površini niti ne bi kosil, v
drugačnih okoliščinah, a bo Malo doma, spet, te dni, pa – na dvorišču je itak
veliko, obenem pa se morava, ob suhem vremenu, vsaj trikrat dnevno podati tudi
na manjšo teraso, na kateri mi je »pomagala« odstraniti ograjo. Ne vem, kaj jo
tja tako vleče, a jo, in ji rad naredim veselje. S tega delovišča pa se nama,
itak, razpre pot na terase pod hiško, pa je dobro, da je pri hoji nič ne ovira.
Tako imam
sedaj od celote pokošene približno dve tretjine, dočim je na preostalem trava
visoka od nekih deset, pa do največ trideset centimetrov. In dokaj šopasta, pa
sem presodil, da je škoda in časa, in mojih moči, goriva, nožev, za to, da bi
se tudi tega v izkazanem sklopu lotil. Bo že počakalo, na konec maja, začetek
junija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar