Z mislimi na moj "jutri"...

Moja perspektiva…

 

Kar na smeh mi potegne, jedek, grenak smeh, ko si dovolim, za hipec, dva, o svoji »bodočnosti« razmišljati…

 

Da bi počel, kar sem nekoč, nimam volje. Brez nje tudi moči ne.

Vse, kar sem počel, se je izkazalo kot napačno, v okolju takšnih, ki še zdaleč niso meni podobni. In z napačnim ne nameravam nadaljevati.

 

Da bi na novo zastavljal, nekaj, karkoli, niti upati ne pomislim! Čemu bi na novo, ko pa bi bilo, še vedno, iz mene, jaz pa sebe, značajsko, miselno, ne spreminjam. Sem, nenehno, natanko takšen, kakršen sem. Pomeni, da bi bilo tudi to, neko, na-novo, v svojem bistvu – po starem. Katerega pa sem se, v njegovi nesmiselnosti, naveličal. Tako naveličal, da marsičesa, kar sem počel, in kot uspešno izkazal, iz nekega principa, načela, ne mislim več početi! Razen v nekih zares izjemnih primerih, za katere sem, še vedno, pripravljen svoje življenje dajati.

 

In se tako, bolj v »šali«, kot ne, poigravam z mislimi, o tej, svoji, »bodočnosti«. Celo različni, trije, scenariji se mi kažejo…

 

Prvi. Prodati, vse, kar imam, in se podati nekam, daleč, daleč stran!

Dva zadržka obstajata, silovita, pri tem. Prvi so moji otroci, vsi. Ko bi nekaj takega naredil, bi bil še dlje od njih, prostorsko, kot sem sedaj. Drug zadržek pa je Malčica. Starejšim sem dal nekaj, dovolj, da imajo, vsaj osnovno, stanovanjsko vprašanje rešeno. Tudi za Malo želim, na podoben način, poskrbeti. Potemtakem – odpade, prodati in iti, ter zastaviti drugje, v upanju, da se mi preostanek v manj bednih podobah izkazuje.

 

Drugi. Prodati, dati denar na račun, da tam Malo pričaka, in iti v hiralnico, v dom-za-ostarele.

Pri tem obstaja en sam zadržek – nikoli ne bi prejel toliko, kolikor je v breg vloženega, dvomim, da bi prejel vsaj polovico dejanske vrednosti ustvarjenega. S tem pa si Mala kaj prida pomagati ne bi mogla.

 

Tretji. Ostati, se mučiti, crkavati, in skušati obstajati dovolj dolgo, da Mala odraste, in da, potem, sama odloča, o tem, kar bi ji predal. Pa da dobesedno crknem, tu, na svojem bregu, upajoč, kakopak, da še vsaj nekih deset let zdržim, pa da bo Mala, vsaj približno, vedela, o tem, kar ji zapuščam, in zlasti o tem, kje sebe želi videti.

Tu nekih posebnih zadržkov nimam, le pomisleke, v smislu – pa bom zares toliko časa zdržal?!

 

Kakorkoli že, pomoči od nikogar ne pričakujem, kaj šele, da bi nanjo računal, jo celo terjal. In je zlasti ne pričakujem od tistih, ki so mi znali, v negativnem, izkazati svoj odnos do mene. Naj se kar sami ukvarjajo, s svojimi vestmi, v kolikor vedo, kakopak, kaj to, vest, je!