Tihomila
Dobravc. Pesnica. Stara je sto dve leti…
Pomnim.
V osnovni šoli smo se njenih pesmi za otroke učili. In tega je že ohohohoho –
več kot pol stoletja!
Pred
manj kot desetimi leti je bilo. V Maribor so me povabili, da bi imel literarni
večer. In sem ga imel.
Prostor
je bil poln. Po pogovoru z organizatorjem-voditeljem dogodka, sem bral iz
svojih knjig. Mešal sem, pa sem bral tako liriko, kakor satiro-kritiko, in tudi
pesmi, katere sem otrokom namenjal. Za prisotne, po duši mlajše…
Po
mojem nastopu, kar dolgo je trajal, so sledila vprašanja. Z njimi je
prednjačila neka novinarka, pa čeprav je že pred pričetkom dogodka opravila
intervju z menoj. Potem…
Potem
pa mi je voditelj povedal, da je tisti večer imel posebno zadolžitev, da je
moral po članico njihovega literarnega društva, ker mu je le-ta tako zabičala,
in ji je obljubil, da pride ponjo. Hotela je, dobesedno »morala« je
prisostvovati mojemu literarnemu večeru, in me videti, me spoznati. Nato se je
obrnil proti občinstvu, in dejal nekako tako »No, Tihomila, zdaj ga imaš tu, pa
mu sama povej…«
Da,
tudi ta dogodek sodi med neke moje nagrade. Tihomila Dobravc, takrat že prek
devetdesetih, oseba, o kateri sem se v šoli učil, oseba, katero sem vse svoje
življenje pomnil, ta oseba je – »morala« spoznati mene.
Ni komentarjev:
Objavite komentar