V obilju časa

Imam časa, do neba.

Ne pohajkujem, ne popivam, in se ne kurbam.

Pa misel rada se poda,

da me obišče, da me pozdravi, da nisem sam.

 

Jih pravzaprav je v gneče roj.

Sem vrata snel, da lažje jim je na obisk dospeti.

Domače vsaki je takoj.

Ko pride, sede, se namesti, in se mi vsa posveti.

 

Bi, včasih, jih odgnal, priznam.

A kaj, ko vsaka nosi dar, odpira mi spoznanje.

Pa vsaki čas potreben dam,

četudi mi v noč teži, in mi odnese spanje.

 

Imam časa, do neba.

In kaj bi z njim sicer počel, tega še zdaj ne vem.

Pa naj se z mislimi poda,

počasi vse jih odložim, ko še poslednjič grem.