V mislih…

Nekoč sem veliko hodil v domove starejših občanov. Tako, menda, pravijo ustanovam, praviloma hiralnicam, v katere svojci neke svoje, dotrajane odložijo. Se lepše sliši, bolj »resnici« ustrezno, ta »dom starejših občanov«…

 

Podobe, katere sem tam srečeval, so mi z dodatnega zornega kota odpirale poglede v spoznavanje neke povprečne, pa recimo temu človeške, biti. Ne bom pozabil, vsakokrat, ko sem, denimo, prišel k svoji mami, sem, na poti k njej, mnogim rokam, ki so se proti meni stegovale, svojo dal, v pozdrav. In sem videval…

 

Ja, videval sem »drage« svojce, ki so tja prihajali, mogoče, enkrat mesečno, pa še to tako, sproti, in za toliko časa, da so odloženo dušo odpeljali v kletni del objekta, kjer je bil bife, na kavo. Po kavi pa – »radi te imamo, se vidimo…« papa…

 

Tam so bili tudi takšni, ki so še večjo srečo imeli, pa, bojda, nihče, nikdar k njim ni zašel. Razen raznorazni šolarčki, pa neki drugi, ki so skušali, na prostovoljni bazi, in občasno, sila občasno, »lajšati tegobe« tamkaj živečim. Pardon, umirajočim. Zapuščenim, odloženim…

 

Kasneje sem veliko razmišljal o tem, kaj pomenijo besede »nisi sam, v mislih sem s teboj«. Ko sem jih bil deležen, na primer, sem se najprej začel ozirati krog sebe, da bi tisti »s teboj« opazil, a ga nisem, sploh se ni, barabež, prikazal… 

Sem edini otrok svojih staršev, ki je bil ob njiju, ob vsakem posebej, kakopak, in v razmiku nekaj let, takrat, ko sta umrla. Priznam, pozabil sem ju povprašat, takrat, ob njunem umiranju, če čutita, mogoče, nekoga, kogarkoli, ki je v tistih trenutkih z njima, ali se, mogoče, zgolj moje prisotnosti zavedata. Če sploh, kakopak…

Ne vem, kako je bilo njima, takrat, vem, in sem v to prepričan, da sta zadnji svoj izdih z olajšanjem izkazala. Svojim, seveda. Meni ni bilo prav nič v olajšanje, to, da sem bil očividec njunega odhoda. V olajšanje mi je bila zgolj misel, zavedanje, tega, da sem tam, da s seboj, mogoče, njima olajšam, da vesta, da tudi v zadnjih trenutkih nista sama, odložena, pozabljena… 

Ta v–mislih-s-teboj se zna celo lepo slišat, takrat, kadar ti življenje z ničemer v neko razpoloženje ne posega, da bi ga kvarilo, sesuvalo, pač pa si, nasprotno, celo takšne volje, da bi gore premikal. In ti je takrat malo mar za to, kdo je, in koga ni, s teboj, pa čeprav »v mislih«. V ostalih primerih…

 

Dandanes me, vse bolj, prevevata ironija in sarkazem. In v bistvu ne vem, komu se bolj posmehujem, samemu sebi, ali, mogoče nekim »v mislih s teboj«, a se, posmehujem. Vse bolj. Pravzaprav se ne samo posmehujem, pač pa se, besedno, po glavi tepem za vse tisto, kar sem kadarkoli počel, in taisto v dobro, namenjeno nekim drugim, usmerjal. Ugotavljajoč, da pa mi tega zares ni bilo treba…