Najin dom

Nekoč, ko tebe ni bilo…

Pustiva to, pustiva to!

Zdaj to je najin dom,

ga, dokler zmorem, čuval bom!

 

Tu vselej našla boš srce.

In dušo. Mojo, pač, ubogo.

Kdaj smeh, spet drugič kdaj solze,

a ti ne bo v nadlogo…

 

Ti vedno krov je nad glavo,

in roka, ki se trudi,

objem, ki vselej vzel te bo,

da stisne te na grudi…

 

Ja, Mala, ko te ni bilo…

Ah, pravljica, pozabi.

Naj tu ti bo čim bolj lepo,

ker dom nasmeh tvoj rabi!