Ob Novem pa…

In bo Mala tudi ta teden, tu, z menoj. Doma.

V četrtek greva k Dedku Mrazu. Jo je povabil. Upam, da bo imela velike, in še večje, očke, pa da bo žarelo v njih!

 

Ob Novem bo z mamo. Svojo, kakopak. Tako da bom jaz, prvič v svojem življenju, premik koledarja dočakal v družbi edine podobe, kateri lahko, vedno, vsaj za sproti, verjamem, zaupam. V družbi samega sebe.

Dobro, to, se ne bom nič pregovarjal, s svojim jazom, pač pa bova, domnevam, družno bila prek moje bebavosti…

 

Ah, saj ni tako hudo, tudi cucka, in mačka, bodo tu. In zlasti s Tiso bom imel opraviti, ko se bo začel izlivat nek kretenizem, ki drugače ne zna veseliti-se, kot tako, da s petardiranjem, raketiranjem svoje obstajanje drugim vsiljuje. Sem že razmišljal, lani, kako lepo bi bilo, ko bi nek ročni raketomet imel, pa da pokajočim vrh sosednjega griča pozdrav pošljem…

 

Ja, Tisa se pokanja zelo boji. In vem, v naprej, da bom dobršen del večera, in noči, presedel na tleh, ob njej, jo objemal in božal. Saj bi napisal, tudi, da jo bom čohal, a mi beseda »čohanje«, v zadnjih časih, dokaj sprijeno, bolestno zveni. In raje drugim prepuščam, nekim, da (se) »čohajo«. Ko bi se jim zagnojilo… čeprav – je moč, to, da se zagnoji že itak gnojno?!

 

Da, Novo bom dočakal s polno nekih aktivnosti. Bom malo zapisoval, pa tisaril, kadil, srkal, pa spet zapisoval, tisaril… v neučakanem pričakovanju novega, triindvajsetega! Baje bo same lepe, dobre stvari prineslo. Meni, denimo, nekaj korakov manj, po poti, ki mimo obče »iskrenosti«, »dobrote«, »ljubezni«… vodi. In tudi želodcu bo odleglo, nekolikanj, kajti vsakič, ko se obrača, si poreče tisti enkrat-manj…

 

Skoraj bi pozabil – v kolikor bo moč, glede na to, da bom itak imel polne roke dela, bom še kakšno partijo šaha odigral. Plemenita igra, šah, kadar bebci figur ne premikajo.

 

Novoletne želje pa… z njimi bom, prek telefona in računalnika, že v zgodnjem popoldnevu opravil. Nekoč, je že dolgo tega, sem jih, vsako leto, nekaj sto izkazoval, in niti dve si nista bili enaki. Marsikdaj sem tudi upesnjena voščila pošiljal, določenim zgolj, kakopak. Kasneje sem se spametoval, pa ne vem, če jih je deset ostalo, na katere bom, radi njih, ne sebe, radi njih pričakovanj, pomislil, ko bom predpisano-pričakovano želečnost opravljal…

 

Malo bom pa stisnil, močno, zmečkal, ko jo, spet, vidim. Besed tako in tako ne bi razumela, razume pa, in to odlično, ko se mi v objemu znajde, in v poljubu.