Pamti, pa vrati...

Pamti, pa vrati, pravi brat Srbin…

 

Pamtim že, pamtim. Spomin mi, zaenkrat, kar dobro služi, za vsebinske zadeve, kakopak. Razne letnice, obletnice, nedoletnice… ga ne bremenijo, mi nikoli niso bile pomembne, niti toliko, da bi jih skušal pomniti, ostalo pa…

 

Ne, tudi vračal ničesar ne bom. Nisem se maščeval, in se tudi ne mislim. Dolžan pa, kolikor vem, nikomur ničesar nisem. Je prej obratno, jih je kar nekaj, ki so si izposodili, celo bi se našel, ki si je »izposodil«, po domače – ukradel. A, kaj bi s tem, vsakdo po svoji podobi, določene pa so tako nizke, da česa nadtalnega od njih niti pričakovati ne kaže.

 

Ja, bom pamtil, in ne, ne bom vratil. Le – roke ne bom iztegnil, da bi jo podal. Pa objema, domnevam, ne bom razpiral. Ne vem, morda niti kave ne bom ponudil, ali vrat odprl. Za slednje ne morem z gotovostjo trditi, kajti niti garjavega psa ne bi v nalivu zunaj pustil…

 

In verjamem, dokaj čvrsto, sem že doživljal, da pridejo, radi, trenutki, v katerih bi nek moj pamti-pa-vrati zaživel, spet, kot je nekajkrat poprej. Je vrag, obstaja nekaj, celo v garjavem psu, kar grize, tu in tam, in do česar ni moč kar tako dospeti. Ja, že nekajkrat omenjena podzavest. Je hudičevka, prava, včasih zna zelo zagreniti. Tako zelo, da do miru ne pusti, in dobesedno povede, upajoča, da bo vračilo čim manj neprijetno, še znosno, pa da se bo po starem dalo…

 

Ni, žal, ni, tu, pri meni, ničesar starega, po čemer bi bilo moč. Edino staro sem jaz, ki pa imam dovolj tega, da je bil, po meni, kdorkoli si je, malodane, zaželel. Pa nekako ne bo šlo, prav nič, po starem. Samo sebi bom dovolil, da bom po starem ostal, natanko tak, le malček bolj zguban, in siv, in skrčen, kot sem trenutno, vse ostalo pa…

 

Pamti, pa vrati. Ko bolje pomislim, tudi neponujena roka, in nerazprt objem izkažeta nekakšno vračilo. Ko povesta, da se ne data lažem, zahrbtnosti, preračunljivosti. Ko izrazita, da jima je prek glave, ali komolca, ne vem, morda prstov, tega, da so ju za norca imeli. In pridodata, tej pripovedi, tudi tisti kjer-si-bil-do-sedaj-tam-bodi-tudi-v-bodoče, pa čeprav je le zadnjično luknjo moč videt, v tistem do sedaj, in v bodoče. Ni sile, nekateri zgolj tja tudi sodijo.

 

Ni dovolj razkužila, na celem svetu, da bi si smel dovoliti brezskrbno tavanje, in predvsem druženje. Žal, ali, še prej, na srečo! Mojo, seveda. Pa raje gledam, da se čim manj umažem, s čemerkoli, in predvsem z določenimi. Ker – je hudič, a ta, brat Srbin, pravi tudi s-kim-si-taki-si, meni pa ni do tega, da bi s prsti name kazali, pa me z… raznoraznimi »lepimi« besedami imenovali. Daleč od tega, nisem se vse življenje zaman trudil, da bi se, kako že pravi, brat Srbin, a, ja, ološa, šljama, bagre… izogibal! Če radi drugega ne, potem radi tega, ker ne bi po svojih starših pljuval, in tudi po sebi ne.