Jutri...

Jutri grem po Malo. Že od sobote me ni razporejala, in s svojo nezaustavljivostjo preizkušala skrajnih meja moje vzdržljivosti.

 

Vse bolj skuša svojo voljo uveljavljati. In marsikomu to ni všeč, čeprav malodane vsi, kar jih poznam, izključno to skušajo početi. Ali celo počnejo. Ne meneč se za vse ostalo, in vse ostale.

 

Prav je, da ima lastno voljo, da jo zna vzpostavljati, da jo skuša ubraniti, se po njej ravnati. Se pa še mora naučiti, česar večina »odraslih« ne zna, tega, da ni ne sama na svetu, in da, še zdaleč, ni os, krog katere se svet vrti. In da je uvidevnost, upoštevanje drugega in drugih, temelj sobivanja, kadar le-to želi dejansko obstajati. In ne kot neka farsa, s katero se svet »odraslosti« izkazuje. Ko je sobivanje samo takrat, kadar ti, odvisnemu od drugih, ne gre po svoje. Pa se prisliniš, potuhneš, in si »priden«, ter »prijazen«… toliko časa, dokler svojega ne dosežeš.

 

Ja, še marsičesa se mora naučiti. Tako človečnosti, kot tudi tega, da prepoznava ne-človečnost, in da zna ločevati med zrnjem in plevelom, katerega je, na tem svetu, v izobilju!