Dospela
sva krog desete. In najprej sva se »morala« iti žogat v njen gaj. Po žoganju
sva šla na obhod. Spustila sva se po lepo otravljenem bregu (pokošenem pred
približno desetimi dnevi, a je trava že, spet, deset do petnajst centimetrov
visoka), da je, prvič v svojem zavedanju, dospela na (končno pokošeni!) četrto
in peto teraso, tik nad gozdiček. Všeč ji je bilo…
Nato
sva se igrala na terasi stare hiške, potem pa, znova, v Lilin gaj, kjer sva se
veliko lovila krog brajde in žižule. Vmes pa, tu in tam, oblazinjeno, seveda,
počivala v senci slive. Okrog trinajste sva se skrila pred vse močneje
delujočim soncem…
Zdaj
smrči. Sama je zlezla na kavč, se namestila na mojem delu, in zadrnjohala.
Očitno jo je dopoldne, preživeto na zraku, aktivno, in po njeni volji, dovolj
utrudilo. Tudi mene, zlasti roki in hrbet čutim – je bilo namreč kar precej
guncanja-na-rokah, mojih, seveda. In tudi smeha, glasnega, njenega. V moje
zadovoljstvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar