Današnji
čezdnevni odmor sem izkoristil za to, da sem dal najino barvasto perilo prat,
in ga, kakopak, tudi v sušenje obesil. Bi to lahko tudi prej naredil, a sem
čakal, da se mojih delovnih majic nabere, in, verjela ali ne, današnja,
dopoldanska, je bila, ko sem jo v stroj dajal, skoraj tako mokra, od znoja, kot
po pranju.
Potem
sem dve stari vinogradniški sidri odkopal, da sem ju, v globini, odrezal. Pa ne
bosta več nagajali, s spotikanjem, in z lomljenjem nožev na kosi. In, ker se še
nisem dovolj spočil, sem se lotil štorov, v tvojem gaju. Vsi so, do tal,
odžagani, in ti ne bodo več v ovire, obenem bo pa tudi košnja, brez njih,
lepše, in boljše, potekala. Ja, potem pa sem se, znova, lotil košnje. In – veš kaj?!
Ta
teden bova šla tja, kamor te vselej vleče, a te tja nisem peljal, zaradi
previsoke trave, in možnosti klopov v njej. Na četrto in peto teraso, tik nad
akacijev gozdiček. Boš videla, kako lepo je tam! Rad bi, če bo po sreči, tudi v
gozdičku pokosil, tam so, določeni kotički, izjemni, zares, prelepi, vendar me,
prosim, ne drži za besedo. Že s tem, tekočim, se dobro dajem, vsak teden, kadar
te ni tu…
Za
najino delovišče, na katerem si mi pomagala ograjo odstraniti, pa, itak, vedno
skrbim, da je tebi dostopno. In za dvorišče, in tvoj gaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar