Svoboda…

Svoboda ni, in ne more biti, še zlasti ne v skupnosti, to, da smem početi vse, in tako, kar, in kakor se mi hoče početi. Takšna svoboda ne obstaja, niti v teoriji, in ne bo nikoli obstajala.

 

Edina dejanska svoboda je v tem, da zmorem – izbirati. Med različnimi možnostmi, posledično, med svojimi razmišljanji, in ravnanji, in da zmorem izbrati, vselej, neko svojo odločitev, za katero stojim, in sem, s tem, samemu sebi zvest. Drugače bi se dalo povedati tudi tako, da samega sebe, kot neko osebnost, sploh imam!

 

Ti, ki bi radi počeli vse, kar se jim zahoče, in tako, kakor se jim zahoče, se, po drugi strani, dobesedno prodajajo! Ne, ne prodajajo svojega dela, svojih storitev, daleč od tega, s tem, ko so pripravljeni biti tiho, izpolnjevati ukaze, ne upoštevati nekih svojih prepričanj (v kolikor le-ta sploh obstajajo, seveda), prodajajo sami sebe.

 

Ko je Nelson Mandela, po dolgoletni zaporni kazni, izjavil, da so mu sicer odvzeli prostost gibanja, niso pa mu mogli odvzeti svobode, je povedal natanko isto: niso mi vzeli prepričanja, niso mi vzeli misli, niso mi vzeli možnosti izbire, vselej in v vsakem trenutku, le gibati se nisem mogel tam, kjer bi se sicer lahko.

A tega nagonska pamet nikoli ne bo zmogla razumeti, kajti – ona je pripravljena, zlahka, lastna »prepričanja« zatreti, pozabiti, ovreči, samo radi tega, da do nekega ugodja dospe. Itak in itak pa njena prepričanja niso piškavega oreha vredna. Jih spreminja, kakor zapiha.

 

Kdor samega sebe ne obvladuje, kdor samemu sebi načelnosti ne zmore ustvariti, ta lahko, v nedogled, razna gibanja za svobodo snuje, o svobodi sanja, a – nikoli zares svoboden ne bo! Vse, kar obstaja, obstaja namreč v neki soodvisnosti, in sleherna samovolja zmore zgolj podreti nek ustaljen red, neko potekanje, naravno zasnovano, zmore samo to, da negativno vzbuja, da ogroža in ruši. Ničesar več.