Menart in jaz…

Janez Menart. Zame, za moj okus največji pesnik slovenskega peresa…

 

Ne morem reči, lagal bi se, ko bi kaj takega trdil, da sva bila prijatelja. Samo trikrat sem imel nek stik z njim, oziroma on z menoj, obenem pa – od nekdaj sem ga gromozansko spoštoval, in ga, skozi njegovo delo, in njegov lik, katerega, še vedno, v sebi nosim, spoštujem tudi danes.

 

Prvi stik sva imela davnega leta ne-vem-katerega. Tako daleč je to nazaj. Vem le to, da sem bil še mladec. In da je Menart urejal neko pesniško rubriko, v časopisu Delo, rubriko, v katero sem poslal neko svojo pesem. In jo je pesnik sprejel ter objavil. Niti naslova te pesmi ne pomnim (bi moral v arhiv pogledat, a se mi zdaj ne ljubi), pomnim samo dva verza: »..leti, leti, bela ptica, bela ptica golobica…«

Takrat mi je, ob objavi pesmi, tudi nekaj vrstic svojega pisanja namenil (vrag vedi, kje je končalo to pisanje, takrat arhiva korespondence sploh še zastavljal nisem).

 

Kasneje sem ga srečal dvakrat, kot bi rekli »v živo«. In obakrat sem ga smel občudovati kot sila zadržanega, neizstopajočega, nevsiljivega, skromnega možakarja… čeprav je bil, med vsemi prisotnimi, meni še kako izstopajoč, kakopak!

In obakrat sva se tudi v nekem pogovoru znašla, in obakrat je malodane očetovsko deloval name. Je le (bila) ustrezna razlika v letih, med nama. In mi je namenil eno največjih (po)hval, kar sem jih v življenju doživel, s tem, ko je, velemojster pesniškega izraza, in tudi jedrnatih, kratkih epigramov, moje epigrame pohvalil, mi povedal, da so mu zelo všeč. Še več, da bi jih kar podpisal, ko že ne bi mojega imena »nosili«…

 

Ne vem, pač, danes se mi je večer v neke prijetnejše spomine iztekel, očitno je mednje vskočil tudi Janez Menart.

Nekoč sem imel njegovo zbirko, a sem jo (starejšim) otrokom pustil, in marsikdaj sem se »skril« med platnice, iščoč eno samo pesem, neko, pač, odvisno od trenutnega razpoloženja, s katero sem si novega elana tekom dneva pridodal. In na tak način name nobeno drugo pero ni delovalo.

 

Bili so časi, ko sem sanjaril o tem, da bi tisto (dokaj obsežno) zbirko prevedel v srbski jezik, a že misel na iskanje založnika, in vsa neka uradniška opravila, so me od tega odvrnila. A bi, z užitkom, te prevode izkazal, zdaj pa… zdaj pa se bojim, da nimam nekih potrebnih moči, neke energije, potrebne za takšno, dobesedno garaško, delo.