Mi je prijatelj pisal…

»Že dolgo se poznava, še iz časov ko sva bila oba mlada in vsak po svoje polna nekega idealizma. Vedno sva bila na isti strani pogleda na svet, a sva se kljub temu marsikdaj besedno spoprijela. Ti nikakor nisi hotel popustiti v svojih trditvah, jaz pa ti nisem mogel verjeti in sem ti ugovarjal. Šele kasneje ko sem šel na svoje in ko sem spoznal tisto o čemer si mi govoril, sem ugotavljal, da si imel prav. Že desetletja se poznava in si upam reči, da sva prijatelja. In tudi zdaj v najinih zrelih letih se marsikdaj ne strinjam s tvojimi besedami, a ob tem kot bi nek cmok čutil v grlu in to nestrinjanje z rezervo sprejemam in ob njem dostikrat razmišljam. Prevečkrat se je izkazalo, da si imel prav. Ob čemer ne pozabim tudi na to, da si edini, ki ga toliko časa poznam in vedno vem pri čem sem, me še nikoli nisi kakorkoli razočaral, se samemu sebi izneveril. In si v bistvu edini s katerim se sploh lahko pogovarjam…«

 

Priznam, nekajkrat sem bral njegovo pisanje. Ki me je, po eni strani, toplo, prijetno grelo, po drugi pa me z neko grenkobo navdalo. Vem namreč, predobro vem, kakšno je stanje takrat, kadar o »edinem, s katerim se lahko pogovarjaš« beseda teče. Jaz jih sicer imam nekaj več, a ne po vsakem, še manj po vseh vprašanjih. Po vseh vprašanjih imam tudi sam enega samega sogovornika…

 

Kakorkoli že, ko sem, po tem branju, pod zapisano potegnil črto, sem seštel današnje prijetne mi dogodke, in dospel do števila tri – pogovora s sinovoma in prijateljevo pisanje. In me je to še nekoliko dlje popeljalo…

 

Ugotavljal sem, koliko vrat mi je kje odprtih, brez slehernega pogojevanja. Koliko je tistih, h katerim bi se lahko zatekel, v kolikor bi nuja nanesla, in bi me ne pustili pred vrati. Nasprotno, kot svojega bi me medse sprejeli.

 

Tu, v Deželi, lahko vsaj o sedmih takšnih vratih govorim. V Srbiji o treh. V Bosni o enih. Vsaj. Potemtakem obstaja vsaj enajst hiš, v katerih bi se prijetno počutil, in bi nikomur ne bil v breme. Vsaj ne na način, da bi obžalovali to, da so me sprejeli. Verjamem sicer, da bi se še kakšna našla, takšna vrata, a za hitro ugotavljanje je tudi obstoječe število, meni, več kot zadostno. Potemtakem…

 

Ja, umaknil sem se v neko svojo samo-izoliranost, v svojo osamo. A kljub temu še vedno razpolagam z nekimi, za katere vem, da me nikoli ne bi samega pustili, v kolikor bi si tako želel. In so tudi moja vrata njim vselej odprta.

 

Čez dva tedna bo sine prišel k meni, Mali. Če neka »višja sila« vmes ne poseže. Dolgo se že nisva videla, krepko predolgo, a sam nisem hotel bezati. Sam se je tako odločil, na mojo radost.

 

Včeraj mi je prijatelj (nek drug, ne ta, ki mi je pisal) zagotovil, da mi bo, z veseljem, pomagal pospraviti (vsaj) tri kostanjeva debla, ki čakajo (že nekaj časa) na obdelavo, spodaj, v gozdiču. Trenutno zaradi zloma roke ni v zmožnosti, da bi kakorkoli pomagal, a je tudi postavljanje brajd omenil. Ja, četudi sam, in v osami, sam, v bistvu, nikoli ne bom. Vedno se bo našel nekdo, ki bo meni, in zame, zaradi mene, ne zaradi nekih svojih, sebičnih interesov.

 

Imam brata, s katerim marsikdaj nisva »na isti liniji«, a tudi zanj vem, da mi hrbta ne bo obrnil. Doslej mi ga še nikoli ni. Pa…

 

Pa sem lahko kar zadovoljen, kljub vsemu, kar se mi v življenju dogaja, s tem, kar imam! Ob vseh lažeh, prevarah, zahrbtnostih, katere sem imel »čast« na koži občutiti, in sem to občutil izključno zaradi tega, ker sem bil dober, ker sem verjel, zaupal, ker sem skušal, in to tudi počel, pomagati.