Naj ti duša ne ugasne, Malo…

Ja, dete moje, bojim se zate. Sicer si neizmerno želim, da moj strah ne bi imel realnih temeljev, vendar so želje eno, strahovi pa nekaj povsem drugega. Kakorkoli že…

 

Upam, da nikoli ne boš dospela v stanje, v katerem ti bo duša ugasnila! Vem, krepko premajhna si še, da bi razumela moje besede, da bi sploh svet, ta, neposreden, ki te obkroža, razumela, a slej ko prej odrasteš, in morda ti bo takrat razumljivo.

 

V življenju sem marsikaj spoznal, tudi tisto, kar je slabo, grdo, pokvarjeno, da, celo sprijeno, marsikaj, in v ne majhnih količinah, vendar takšnih podob, kakršne se znajo izkazovati ob ugaslih dušah… ne, vse poprejšnje lahko na kup naložim, pa se ne more primerjati z ugaslostjo duše, z njenim izkazovanjem! Še zdaleč ne!

 

Želim ti, da vselej ostaneš to, kar si, in takšna, kakršna si, po svoji zasnovanosti, po svojem jedru: lepo, toplo, milo Sonce, zlata, nežna Zvezdica, bitjece, ki kipi od iskrenosti, spontanosti, bitjece, ki ima do dna svoje blage, čiste dušice rado, bitjece, katerega ne moreš ne-imeti rad! Želim ti, da te nikoli življenje do ugasle duše ne popelje, nikoli! Veš…

 

Kadar si dobro bitje, zares dobro, ne zgolj »dobro«, takrat tudi zares zmoreš imeti rad, nekoga, pač, tiste(ga), ki si to zasluži(jo), s tem, kakršen(-šni) je (so), in takrat obstajajo tudi neki drugi, ki imajo radi tebe, ker si – tega vreden(-dna)! Radi, zares radi, ne zgolj in samo – »radi«. Pa ti želim, da boš vselej, do svoje smrti, imela rada, in nikoli »rada«, in da boš vselej imela nekoga, kateremu boš ti v oporo, in on(i) tebi, in kateri te bo(do), takšno, kakršna po zasnovanosti si, imel(i) rad(i). In nikoli zgolj – »rad(i)«!

Bodi, in ostani, človek, Mala, sebične, požrtne, samopašne, ničeve praznine je na tem svetu že več kot preveč!