Končno!

Dan se je v oblake oblekel, a mu je uspelo sonce, skozi razprt ovratnik, tu in tam pobegniti. Vendar je bilo suho, brez dežja! In sem se, končno, spet košnje lotil…

 

Uspelo mi je kar nekaj narediti. Ta moj kar-nekaj govori o tem, da sem relativno zadovoljen s količino opravljenega dela, čeprav…

Roki in hrbet trdijo, da je bilo preveč, a bi jaz še več, ko bi, seveda, zmogel.

 

Po košnji sem najprej poskrbel za očala, ta, ki jih vedno nosim. Čelada z vezirjem… samo v izjemnih okoliščinah vezir spustim, prehitro se nanj trava zalepi, pa delčki zemlje, ko kosa v krtino zareže, prahu, in skozenj marsikdaj ne vidim toliko, kolikor bi moral, da bi bila košnja med sadikami varna. Za sadike. Kakorkoli že…

 

Umil sem očala, zamenjal nože na kosi, ji dotočil gorivo, in pet litrov mešanice naredil, da prihodnjič s tem ne izgubljam časa. Potem pa sem vse to pospravil ter lepo, v miru, v takšnem, ki, neučakano, priganja s tistim daj-pojdi-že-enkrat, pokadil dve cigareti. Nato pa sem se nagnal pograbiti, na grobo, pokošeno površino…

 

Trava je bila pol metra visoka, ponekod tudi več, in je kar nekaj nedavno zasajenih kakijev dospelo do dostojnih, celo bogatih zastirk. In figica tudi…

 

Ko že kakije in figico omenjam… prve sem namenoma dražje plačeval, in jih kot tri, celo štiri leta stare sadike sadil, da bi ja čim prej začeli rojevati. Ko jih danes opazujem – enega samega drevesca ni, da ne bi vsaj nekaj nastavkov plodov imelo, in kar nekaj je takšnih, na katerih ti nastavki dobesedno vrejo, kipijo z vej(ic), toliko jih je! Bo treba sicer krepko razredčiti, seveda, in pustiti po en, morda dva, celo tri plodove na posameznem drevescu, odvisno od njegove rasti, moči, a že opazovati to, kako hitijo s svojim izkazovanjem, kot bi se mi hoteli zahvaliti…

Ne, ne, najbrž da ne, razen, če je pri živalih, in rastlinah, krepko drugače, kot pri dvonogih. Figica pa…

 

Je domač proizvod, osebno sem jo zastavil, jo lani posadil na zdajšnje mesto, in se je že kar potegnila. Resda je, še vedno malčica palčica, morda petindvajset centimetrov meri v višino, a bo že prišel čas, ko jo bo dobesedno razneslo od rasti! Kdo ve, morda to tudi dočakam, sicer bo pa v pogledu nekdo drug užival, če sploh.

 

Krog pol osme sem prispel gor. Toliko, da sem se znebil premočenih oblačil, in si kratkega nalil, češ – v miru popij, da ne boš na prazen želodec jedel…

Da, brat, načel sem prvo plastenko, od tistih, katere si mi prinesel. Tistega mojega, kupljenega žganja, od sinoči namreč več ni.

 

Dan sem sicer prvotno nameraval drugače zavrteti. Iti v nabavo, plačati položnice. Nimam navade zamujati s svojimi obveznostmi, položnice raje plačam teden dni prej, celo mesec, dva prej, kadar gre za tiste, ki o stavbnem zemljišču, iz leta v leto, govorijo, kot pa na dan zapadlosti plačila. Vendar tokrat temu ne bo tako, pa bom razvpit prispevek za javno te-ve hišo poravnal šele jutri, morda celo v sredo, v odvisnosti od vremena, in košnje. Če mi zamerijo, naj mi. Te-ve programa namreč… ne pomnim, kdaj sem poslednjič vklopil televizor!