Krog(i)…

Več je, teh krogov, iz katerih je sestavljeno – življenje.

 

Obstaja krog čustvovanja. Že čustvovanja so med seboj sila različna, pa ne samo v smislu delitve na tista »pozitivna«, po načelu imeti-rad, in nasprotna, »negativna«… in posledično po načinih, na katere se čustvovanja izkazujejo… pač pa obstaja tudi delitev na čustvovanja, ki so povsem nesebične narave, in tista, ki na sebičnosti temeljijo, pa odnos nekega posameznika do konkretne zadeve, osebe ali stvari, izkazujejo na temelju njegovega ugodja (če drugače zapišem: v kolikor izpolnjuješ moje želje, te imam »rad«, v kolikor jih ne, pa ne – tipičen primer tega je odnos »ljudstva« do politikov: dokler le-ti delijo, četudi je deljeno ustvarjeno na nemoralni podlagi, so dobri in »ljubljeni«, ko nehajo deliti, in zase obdržijo, pa postanejo »lopovi«).

 

Obstaja krog spoznanj, krog znanja. Medtem, ko naj bi bil prvi krog, krog čustvovanja, ustaljen (kadar imaš rad neko vsebino, zaradi nje same, kakršna je, in neodvisno od njenega odnosa do tebe, takrat jo imaš rad vedno, ne glede na to, v kakšnem položaju, v odnosu do te vsebine, se nahajaš), drug ne bi smel biti. Čeprav, na žalost, večinoma je!

Znanja, spoznanja dosegamo na dva načina, na posreden (preko učenja, denimo v šolah), in na neposreden, pomeni, da nam lastne izkušnje ta krog povečujejo (v kolikor smo se zmožni iz doživetega česarkoli na/učiti, seveda), pa – ker do izkušenj dospevamo tekom celotnega svojega obstajanja, naj bi se tudi krog znanja, spoznanj, temu ustrezno širil, večal. Kakopak, to večanje je v neizkušenih, mladih letih hitrejše, kasneje se rast umiri, in se zna, marsikdaj, celo samo tu in tam izkazati.

 

Obstaja krog delovanja. Krog nekih interesnih, ali zgolj delovnih dejavnosti, in tudi ta krog se, s časom, po obsegu spreminja. Tam, kjer nenehno kaže tendenco rasti, tam je z njim, oziroma z njegovimi izkazovalci, nekaj hudo narobe, če nič drugega – precenjujejo lastne zmožnosti, misleč, da so se zmožni malodane z vsem ukvarjati, obenem pa govorijo o tem, da se niso, in se nikoli ne bodo našli! Kdor po določenem življenjskem obdobju ne ve, s čem bi se ukvarjal, čemu bi se posvečal, pač pa nenehno nekaj novega preizkuša, ta, očitno, samega sebe nima, se ni našel. Ne more me namreč zanimati »vse«, in še manj se zmorem temu »vsemu« posvečati, biti v njegovih okvirih dejaven.

 

Ne bi sedaj, na silo, še ne vem katere druge kroge iskal, ker sem zapis v bistvu namenil enemu samemu krogu, ter predhodne omenjal zgolj v podobi nekega, morda celo predolgega, uvoda. Krogu, kateremu lahko preprosto rečemo tudi »moj svet«. Krogu, ki vključuje vse tiste neke, in nekaj, kar naj bi sestavljalo življenje nekega posameznika, vsakogar, krogu, ki še najbolj od vseh – o tem posamezniku tudi priča. O vsem, o njegovem značaju, zmožnostih, o njegovi ne/vrednosti kot taki.

Poznavalci razlikujejo med pravimi in »umetnimi« biseri, in prvim, ki so redkejši, in do katerih je krepko težje dospeti, pripisujejo, tega radi, večjo vrednost, dočim je umetne mogoče kupiti že za, bolj ali manj, nek »drobiž«. In malodane povsod. Pomeni, da redkejša kot je neka vsebina, težji kot so pogoji njenega obstajanja, vrednejša naj bi bila, in obratno – lažje kot je do nečesa dospeti, manjšo vrednost ima, vsestransko, zlasti vsebinsko.

In ta princip, to načelo, ima generalno veljavo, pomeni, da – velja v vseh primerih, tudi v primeru tega, kdo vse je, ali sme biti, del »mojega sveta«, mojega življenja!

Poznavajoč neke (ne)značajske »odlike« povprečneža, zlahka trdim sledeče: večji, številčnejši kot je krog tistih, ki so del »mojega sveta«, manjšo vrednost je, če sploh kakšno, v njem moč najti! In obratno – kadar v tak tvoj krog ne sme vstopiti dobesedno vsakdo, pač pa s svojimi, zahtevnimi, merili vanj spuščaš le izjemoma, in izjemne, takrat lahko z gotovostjo trdiš, da ima tvoj krog, prav zaradi zahtevnosti (nelahkosti) vstopa vanj, neko posebno veljavo, neko posebno vrednost. In jo dejansko tudi ima, v vseh pogledih in vprašanjih, od vprašanja etičnosti, prek vprašanja (izkazanih) znanj in zmožnosti, do vprašanja veljave neke besede, dejanja, če želiš – veljave, dejanske veljave medosebnih odnosov med pripadniki takšnega kroga.

Da, tega pa nisem omenil: ta krog naj bi imel tendenco upadanja, krčenja, pomeni, da naj bi, z leti, število njegovih pripadnikov upadalo, se manjšalo! Nekaj zaradi same umrljivosti njegovih članov, nekaj pa zaradi tega, ker se ti, tekom časa, »oči bolj odpirajo«, na osnovi doživetega se »zahteve zaostrujejo«, pa dobesedno sam pristopiš k temu, da, tu in tam, »čistko« narediš, in krog zmanjšaš, kadar se ti nek njegov dotedanji pripadnik izkaže za – nevrednega biti v tvojem krogu. V občestvu pa ta krog, nasprotno, z leti samo narašča…