Tekom jutra
in zgodnjega dopoldneva sem na številne naslove poslal opomnik, da naj tiste
učiteljice, ki še niso potrdile ne/prisotnosti »svojih« otrok-finalistov
(letošnje Rima raje), to naredijo v najkrajšem možnem času. In sem, med ostale
besede, zapisal tudi sledeče:
»Tiste pa, ki so obvestila že poslali,
prosim, da to, današnje, zanemarijo, ga, preprosto, ne upoštevajo! Prav tako lahko to obvestilo zanemarijo tisti,
pri katerih finalistov ni.«
Do sedaj sem prejel že nekaj pisanj, odgovorov,
nekih učiteljic, prek katerih najprej izvem, da »njihovih« otrok na prireditvi
ne bo… nato izvem, da niso vedele, da je potrebno tudi neudeležbo sporočiti… potem
izvem, da »njihovih« otrok sploh med finalisti ni… na koncu pa sem, da je moje »veselje«
toliko bolj izpolnjeno, deležen še začudenja, češ – čemu jih pozivam k temu, da
sporočijo ne/prisotnost »njihovega« otroka, ko pa le-ta ni finalist…
Kakopak, pojasnjujem: med branjem in izbiranjem
prispevkov se sploh ne trudim zapomniti nekaj sto imen otrok (avtoric in
avtorjev), imen, katera v bistvu prvič sploh vidim, in se ne trudim zapomniti
imen njihovih učiteljic-mentoric, katerih tudi ni malo, ker imam, pač, že sicer
dovolj dela, kar zadeva Festivala, in se z dodatnim niti pod razno ne
obremenjujem. Tako da sploh ne vem, kateri otrok h kateri učiteljici spada. In
ko pojasnim, ali vsaj mislim, da sem, pojasnil, prilepim tisti že zapisan
pripis, tisti »…Prav tako lahko to obvestilo zanemarijo tisti, pri katerih
finalistov ni.«
In, priznam, celo zlahka – če se kdo sme
čuditi, potem se smem jaz, in dejansko se, čudim, kako nekdo lahko prevzema
odgovornost za to, da bo otroke/mladino nečesa naučil, obenem pa NE zna niti
nekega kratkega dopisa, in še krajšega, povsem preprostega stavka prebrati, si
ga, morda, tudi zapomniti, po sreči tudi – razumeti?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar