»Imam vrednote, nimam vrednosti«

Glede na moj odnos do absolutne večine, katerega (tudi) skozi svoje zapise izkazujem, mislim, da mi ta večina ni nikakršno merilo… razen, kakopak, za tisti »beži stran od njih«. Potemtakem se s to večino ne »obremenjujem« drugače, kot tako, da jo pošiljam v tri krasne. In tistemu, katerega v tri krasne pošiljaš, zagotovo ne želiš biti niti všečen, kaj šele vreden (običajno namreč ne vrednotimo tistega, česar sami ne izkazujemo, tistega, kar je, še več, naše popolno nasprotje).

 

Opredeljevanje vrednosti je sila relativna zadeva, zlasti tam, kjer vrednost skozi materialno vidijo, in samo skozi materialno. Nek črviv stol, na primer, iz ne vem katerega stoletja, razstavljen v nekem muzeju, je nekaterim vreden milijone… meni je njegova vrednost zgolj v podobi pričevanja o nekem času, in se na črvivega, po vsej verjetnosti, niti usesti ne bi upal, da se pod menoj ne bi, slučajno, polomil. Mi ima pa zato stol, na katerem vsak dan sedim, krepko višjo vrednost (seveda ne v denarju izkazano), ker mi je uporaben, ker služi svojemu namenu.

 

Ene same zadeve na tem svetu ni, ki naj bi bila sama sebi namenjena, vse naj bi bilo del neke zaokrožitve, vse naj bi nečemu služilo… da bi bilo, kot takšno, vredno lastnega obstajanja. Razen dvonoge pameti, do skrajnosti neumne, ki »ve«, da je sama sebi namenjena, da je na tem svetu zaradi tistega »da mi je čim lepše«, ima vsaka zadeva neke svoje zadolžitve, neke naloge, in šele s tem, ko te naloge opravlja, tudi določeno vrednost sebi, svojo, ustvarja, in izkazuje. Pomeni, če preprosto zapišem: nekaj je vredno šele in izključno takrat, kadar nečemu služi, kadar nečemu pridodaja.

 

Smisel(nost) lastnega obstajanja sem, spričo določenih spoznanj, večkrat iskal, in vedno to počel sledeč temu dejstvu. Drugače: če nihče od mene ničesar nima, v kakovostnem, vsebinskem smislu, potem – čemu sploh sem?!

Vse svoje življenje skušam temu ustrezno živeti. Nekoč je bilo veliko področij, na katerih sem hitel nekaj pridodajati, skozi izkušnje pa sem spoznal, da absolutna večina teh mojih prizadevanj sploh vredna ni! Da niti tega ne ve, kaj počnem, kaj skušam spočeti, kaj pridodati.

Zato sem vse bolj krčil obseg svojega delovanja, na osnovi ugotovitve, da lahko da(je)m, da lahko dejansko učinkujem pri posameznikih, nikakor povprek, na splošno. In če je temu tako, in je, potem tudi lastne vrednosti ne morem, celo ne smem, iskati drugje, kot izključno pri – nekih posameznikih. Če drugače zapišem – moje vrednosti ni, v občestvu, nobene. Dejstvo! Dejstvo, zaradi katerega se sploh ne sekiram, kar je moč razbrati že iz prvega odstavka tega zapisovanja. Če si vreden nevrednim, potem se namreč moraš krepko zamisliti o lastni »vrednosti«.

 

Moj zapis, oziroma trditev »imam vrednote, nimam vrednosti«, ni izkazovanje nekih želja, mojih, pač pa pričevanje o dejanskem stanju. Katerega, domnevam, sam najbolje, če ne celo edini, poznam.

Kadar ti je nekaj (nekdo) vredno(-en), takrat s tem živiš. Živiš pa štiriindvajset ur na dan, ter vse dni v svojem obstajanju. In tisto, kar ti je vredno, tudi upoštevaš, celo, na določene načine, neguješ, da bi mu ja vrednosti ne zbijal.

Moja cucka, da skrajen, banalen primer zapišem, sta meni neka vrednost. Sta podoba obstajanja, kot takšna ju tudi upoštevam, in jima to izkazujem. Celo takrat, ko ju moram zapreti, ker se nekam podam, mislim nanju, in sebi čas razporejam tako, da – bosta čim krajši čas zaprta, ker vem, da ne marata tega, biti zaprta. Zaradi njiju se ne odpravljam marsikam, kamor bi se, morda, želel odpraviti, da bi do nekega (pa recimo dodatnega) zadovoljstva dospel. Imata svoji življenji, nista kriva, da sta pri meni, jaz sem se zanju odločil… potemtakem ju ne morem obravnavati kot neka predmeta, po katerih sežem izključno takrat, kadar ju potrebujem. V nasprotnem pa nanju pozabim in, zlahka, živim tako, da mi zanju niti malo mar ni. 

Lastne vrednosti se zavedam, še kako! Marsikdo mi je že domišljavost očital, a od neumnosti nikoli ne pričakujem, da bi zmogla razlikovati med samozavestjo in domišljavostjo. Moje vedenje o meni lastni vrednosti namreč temelji na vsem, kar sem izkazoval, in izkazal, in česar, še zdaleč, ne zmore izkazati slehernik. Še več, absolutna večina nikoli ne bi zmogla to, in tako, kar in kakor sem zmogel, in na določenih področjih še zmorem, jaz. Vendar…

 

Ker, kakor sem že zapisal, nič na tem svetu ni namenjeno samemu sebi, pač pa je vse dano »v uporabo« celoti, svetu kot takšnem, zato tudi jaz svoje vrednosti ne vidim samo v nekih izkazanih, in dokazanih, svojih zmožnostih, pač pa predvsem v tem kdo, če sploh, in koliko, te moje zmožnosti uporablja, kdo, če sploh, od njih nekaj dejansko ima.

Zavedam se, da obstajajo, na moje zadovoljstvo, redki, katerim predstavljam določeno vrednost, vrednost, ki pa, še zdaleč, ne upošteva celote mojih dejanskih zmožnosti, izkazovanj, potemtakem tudi ne celote moje objektivne (neke) vrednosti.

Obstajajo, ti, redki, ki me bodo vedno našli, takrat, kadar me potrebujejo, in zlasti takrat, kadar jim nihče drug ne more zagotoviti tistega, kar potrebujejo. Pa čeprav samo v podobi nekega nasveta. In mi, s tem, ko me najdejo, izkažejo neko mojo-vrednost-njim, čeprav – jaz na svoja cucka mislim nenehno, nenehno ju obravnavam kot bitji, ki imata neke svoje potrebe, ki iščeta neka svoja zadovoljstva, kot bitji, katerima sem se zavezal – odstopiti nemajhen del lastnega življenja. Pomeni, da ju ne vidim samo takrat, kadar ju potrebujem. Pomeni, da mi dejansko predstavljata neko dejansko vrednost, ki je krepko obsežnejša, kot je zgolj uporabna-vrednost-nekega-stola. 

Pri vsem, kar počnem, me zmore prizadeti samo beseda, mnenje, in ravnanje, tistih, ki so sestavni del mene samega, tisti, katere imam rad in jih zmorem tudi spoštovati, ker ustrezajo tistemu, čemur pravim moje vrednote. Ne bom trdil, ker bi se lagal, da svoje početje v celoti prilagajam njihovim pričakovanjem, tam, kjer je to moč, pa, zanesljivo, njihove želje, njihovo voljo, njihova pričakovanja spoštujem, potemtakem tudi upoštevam. Tudi takrat, ko bi, ako bi po svojih temeljnih željah ravnal, ravnal popolnoma drugače. 

Po svoji zasnovi sem t. im. družbeno, socialno bitje, kar pomeni, da je, moji zasnovanosti ustrezno, tudi komuniciranje, druženje ena mojih temeljnih potreb. Že res, da sem se samo-izločil iz okolja, v katerem se ne vidim, a je obenem res tudi to, da pa, še vedno, obstaja nek moj mini svet, svet, katerega čutim za svojega, in mu tudi pripadam. V vsakem trenutku, ne samo enkrat tedensko, za nek delček časa.

Temu svojemu svetu sem, v vsakem trenutku, na razpolago. Vedno mi je dobrodošel, toliko bolj, ker se mi okoliščine, v katerih živim, izkazujejo popolnoma drugače: dano mi je vedeti, da sem, da obstajam, takrat, kadar nekdo moje obstajanje potrebuje, sicer pa ne. 

Vse svoje življenje sem živel tako, da sem se postavil v drugi, tretji, ne vem kateri plan, da sem se skušal po največji možni meri prilagajati željam, potrebam nekih drugih, tistih, pač, za katere sem živel, in za katere sem menil, da so vredni takšnega mojega izkazovanja. In redki, na mojo radost, tudi so. In v njih vidim lastno, neko, vrednost, resda krepko okrnjeno, glede na dejansko, a kljub temu, bolje nekaj, kot nič!

Kadar si nekomu vreden, takrat ga, temu ustrezno, tudi upoštevaš. V celoti. Tako njegove besede, kakor ravnanja, ne nazadnje – tudi njegove potrebe, želje, pričakovanja. Jaz pa si teh potreb, želja in pričakovanj več ne upam izkazovati, celo iz misli jih, jadrno, preženem, kadar, slučajno, zaidejo vanje.

 

Imam popolnoma drugačen pogled na svet, popolnoma drugačna razmišljanja, posledično sem popolnoma drugačen od nekega povprečja, od neke običajnosti, »normale«, zaradi česar sem se odvadil tudi tega, da bi pričakoval razumevanje mojih besed. Ne morem razumeti Marsovca, če ga ne poznam, če niti tega ne vem, po čem, zaradi česa je Marsovec… pač pa ga presojam izključno na temelju (po)znanega mi, in na temelju nekih miselno-čustvenih zmožnosti, ki pa so, morda, z Marsovčevimi neprimerljive.

 

Z gotovostjo trdim, da sem pretežen del svojega delovanja dobesedno – metal v nič! Da tisto, kar sem počel, in kakor sem počel, ni zmoglo dospeti v dojemanje, kaj šele v živetje, malodane vsakogar. Morda, tu in tam, le v dojemanje, v živetje nekega posameznika, sila redkega. Prav tako Marsovca. Pa – če sem metal v nič, potem tudi neke vrednosti ne more, to, (z)metano, imeti, mar ne?!

 

Ko bi nek Galileo, nek Cankar, imel dejansko (svojo) vrednost, bi, si upam trditi, na popolnoma drugačen način smel živeti, in na popolnoma drugačen način se posloviti s tega sveta. Nista imela, tudi to, kar naj bi danes »veljala«, je običajna laž, neka puhlica, obstoječa izključno zaradi t. im. družbenega dogovora. Majhnost pač mora imeti neke svoje junake, praznina neke vsebine. Tujeperne, kakopak.

 

Lahko bi še zapisoval, na zastavljeno temo, a sem prepričan, da je že zapisano – nerazumljeno. Zaradi česar, za zaključek, zapišem samo še to: »imam vrednote, nimam vrednosti« ni izkaz nekih mojih želja (želje, upe, pričakovanja sem, že zdavnaj, odpisal, ali jih vsaj na obvladljiv minimum spravil), pač pa je izkaz dejanskega stanja, je zgolj izpoved neke skromne, a trdno stoječe, resnice. Moja cucka imata (meni) večjo vrednost, kot jo jaz imam komurkoli.