Štiri krat štiri...

Pester dan…

 

Nebo, zagrnjeno s temino, in sonca žarki, ki se prebijajo skozi oblake, da je, trenutno vsaj, vse obsijano. Da žge, prek listov, in trave, s katerih kapljice silijo k tlom…

 

Popil dve tableti analgetika. V mislih, v zapisovanju, tu in tam partijo šaha odigram. Maloprej končal telefonski pogovor s sinom, starejšim. In merim, v korakih, prek sobe. Štiri v eno, štiri v nasprotno smer.

 

Pijem kavo, tretjo danes. Kadim. Obilica »zabave«. In miru je na pretek. Čeprav…

 

Ko je Malo tu, je povsod polno življenja! Toliko ga je, da zvečer z ugodjem dočakam trenutke, ko zaspi. Da se lahko spočijem, od nenehnega letanja za njo, ukvarjanja z njo. Je naporno, ukvarjati se z Drisko, a ni lepše nagrade, kot je njen (na)smeh, njeno žuborenje, kaj šele trenutki, ko pride k meni, in me tako močno objame, da me močneje mogla ne bi.

 

Ja, nekoč sem snoval svet. A kaj, ko mi je izkazal, da snovanja ni vreden. In mi je ostalo štiri krat štiri, obilica misli, nekega zapisovanja, ter partija šaha, tu in tam.