Buba tato…

In je tudi perilo iz drugega stroja obešeno…

 

Popoldne sem najprej čakal, da bo zvezda nehala žgati z neba, kasneje pa, da bo nehalo deževati. Kar nekaj časa je večji, teman oblak stresal dežinke v dan. A takoj, ko je nehal, mi je uspelo zastaviti in ujeti dobri dve uri košnje…

 

In mi je ponovno »zacvetela« bula, na korenu palca. Sprva sem mislil, da gre za otiščanec, zdaj sem vse bolj prepričan, da gre za deformacijo prsta, povzročeno zaradi držanja kose. Le-te ni moč, na bregu, vedno uporabljati tako, da bi hrbet njeno težo nosil, pač pa je marsikdaj izključno rokama prepuščena, pa drži in »mlati«, levo-desno…

 

Marsikdaj, ko sediva, drug drugega, se Mala v moji roki zatopi. Vselej najde neko odrgnino, prasko, in vedno se zaustavi, s pogledom, in s prstkom, na omenjeni buli. Jo pogladi, poboža, in reče »buba tato«…

 

Buba, dete, buba, tato marsikaj buba, ji odvrnem, in zlasti tisto, česar videti ni. In upa tata, da tebe nikoli ne bo tako bubalo, nikoli! Da nikoli ne boš srečala takšnih dvonogih podob, kakršne je tata imel »srečo« spoznati. Nikoli, dete moje milo!