V
dežinke odeva se dan, brez prestanka,
in bezeg
zapel je, v obilje cveti,
življenje
že dolgo mi ni več uganka,
odnaša
vse tisto, kar up izgradi…
Z
dežinkami misel nesramno vztraja:
Dobroti
ni dano krojiti sveta!
Kdor v
njej se razkriva, kdor z njo se razdaja,
življenja
bolečo grenkobo spozna…
Odganjam
jo, vem, mi bilo je dognati,
že davno,
prevečkrat, pa dan le temni,
svetlejšo
bi rabil, da up zna prižgati,
da vsaj
za korak, morda dva, me bodri…
A leta
so se mi v številna nabrala,
preveč mi
v spoznano vsega je zašlo,
in
misel bi takšna samo goljufala,
za laž
pa nikdar mi za hip ni bilo…
V
dežinke odeva se dan, šepetavo,
še malo,
pa prvih bo smokev nabrat,
pogled
za trenutek mi leže med travo:
pod njo
je dobroti z grenkobo končat!
Ni komentarjev:
Objavite komentar