Izgubiti? Kaj?!

Sem dospel na točko, na kateri lahko, brez slednjega preračunavanja, ugotovim, da česa pomembnejšega nimam izgubiti. Resnici na ljubo, tudi pridobiti ne. Pa zastavim s slednjim…

 

Pridobim lahko, v bistvu, samo še neko, dodatno, težavo. Bi bilo čudno, ko je ne bi, upoštevaje dosedanji potek mojega življenja. In zlasti upoštevaje to, da neumnost vse bolj po svoji podobi svet kroji, neumnosti, in svetu, pa se ni moč izogniti. Nikjer, na žalost, tudi na mojem bregu ne.

 

Izgubiti?!

Moj dom je tam, kjer sem. In sem, zanesljivo, dokler še obstajam, v svoji zavedajoči se podobi, predvsem v svojem telesu. Pomeni, da mi doma nihče ne more vzeti, ne da bi z njim vred vzel tudi mene…

Imetje? Nikoli se za imetjem nisem gnal, nasprotno, kolikor potrebujem, da zmorem, kakršen sem, toliko mi zadošča. Že res, da bi imel nekih milijon hektarjev, visoko ograjenih, z jarki (u)branjenih, pa z raznimi dodatnimi varovali od sveta ločenih, a to zgolj radi tega, da bi, kakršen sem, smel v svojem miru obstajat, in pri sebi le tiste srečevat, ki bi jih sam hotel videti, slišati, z njimi čas prebiti. A tudi brez teh hektarjev gre, vsaj v prevladujoči večini mojega časa.

Tisti, katere imam, so, že tako in tako, vsi po vrsti, v nekih daljah, pomeni, da so pretežni del svojega časa, namenjenega meni – v meni! In iz mene jih nihče ne more iztrgati, lahko jih izniči samo tako, da izniči tudi mene. Kateremu pa bi bilo, v takšnem primeru, glede tega, in vsega drugega, popolnoma vseeno.

Pomeni, da lahko izgubim samo nekaj problemov, težav, teoretično, kakopak, in bi ta izguba v bistvu pomenila pridobitev! O kateri pa sem že uvodoma zapisal, kajti – tudi izguba neke težave zna biti, za težav vajenega, težava…

 

Nikarte vsega zapisanega popolnoma resnobno upoštevati, zadošča, če zgolj del.