Melone
v nasmehu so dan si razprle,
v nebo
se zazrle iščočih oči,
ni ptic
jim zloveščih, ki voljo bi trle,
le
cvetek pri cvetu, nobenih skrbi…
Prav
drobne sva v upanje neko sadila,
in jim
namenila spodbudo v pozdrav,
naj
slednja sladkanje bi svoje razkrila,
da
drobnih oči bo pogled bolj svetal…
So se
potegnile, te bunkice male,
in dete
jih čuva, da lepše gredo,
ko bodo
dišale, zlatile, sladkale,
za
hipec še lepše, kot že je, še bo…
Kaj
dete o svetu bi vedeti znalo,
da dan
bil bi tožen, da v jezi bi klel,
bo
pelo, plesalo, in čas preigralo,
pa že
bo pogledek do sonca žarel…
Le
rastite, rastite, bunkice male,
so želje
pognale iz čistih oči,
da le
čim kasneje bi ta svet dognale,
ta
svet, ki za sanje nevreden se zdi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar