Ne, z bedo pa ne!

Trpežen, hvaležen, za brce, pesti,

in pa zamenljiv, za drugo nevredno,

če hočeš, sem viden, če ne, pa me ni,

na voljo, vsakič, dosledno in redno…

 

Je treba nositi? Na pleča si dam!

Povleči? Na štirih, takoj, kakor osel!

A če sem preblizu, odidem drugam,

pritečem, ko spet bo za mene kak posel…

 

Nahraniš me z drekom, in s pljunkom, seveda,

pojiš pa s scalino, z lažjo v očeh,

ko dajem, ti služim, sicer pa le beda,

postelješ na trdih, brezdušnih mi tleh…

 

Hahahaha… ne misli, da resno sem zgoraj zapisal,

že res, znam skazati se kot idiot,

a nisem dovolj v možganih se skisal,

da z bedo hotel podeliti bi pot!