»Tata je pidna«…

… sem slišal, popoldne, ko sem ji lupil mandarino…

 

Priznam, da me je (po)hvala ogrela, več kot samo prijetno jo je bilo slišati, iz ust še ne tri letnega otroka, saj se je samodejno, spontano porodila, ne da bi jaz karkoli spraševal ali o svoji ne/pridnosti govoril. In je prijala toliko bolj, ker vem, da bo prišel čas, ko bom takšnih Driskinih pohval deležen vse manj, da bodo, z naraščanjem vplivov iz širšega okolja, nanjo, usihale, morda celo usahnile. Ker bom taistim vplivom, tako mikavnim za mlada bitja, nasprotoval, jih prikazoval v povsem drugačni luči, kot jih bo dete znalo videti, morda celo k določenim prepovedim in zapovedim pristopil. Pa kaže žeti takrat, kadar je čas žetve, ne takrat, kadar suša pomori, do konca, do vsega požganega, morda celo do gole zemlje.

 

Ma, ne vem, dete moje milo, ali je, ali ni tata »pidna«, vem samo to, da ima rad, in gleda, kako bi ustregel, pa čeprav tudi z olupljeno mandarino…