Vrata...

Veliki hoteli, z nenehnimi obiskovalci, imajo vratarje. V manjših prenočiščih, z obdobnimi gosti, je potrebno počakati, da nekdo vrata odpre.

 

Pri meni je tako da – nisem ne hotel, ne prenočišče. In moji obiskovalci znajo tudi kar nekaj časa ne trkati na moja vrata, takrat, pač, kadar jim le-ta niso zanimiva, ker si drugje, in drugače, zapolnijo tisto, kar jim manjka. In so si nekateri na jasnem, da je njih čakanje na odprtje mojih vrat pogojeno z določenimi zadevami, obenem pa vedo, da se na trkanje vselej odzovem, četudi z določenim zamikom, medtem ko so tudi takšni…

 

Ki v manjšem prenočišču pričakujejo vele-hotelskega vratarja. Ki jim bo na razpolago malodane v istem trenutku, v katerem se bodo pred vrati znašli, pa čeprav se pred njimi znajdejo le takrat, kadar jim drugje ni biti.