Dete moje malo…

… že ko pomislim na tvoje odraščanje, na tvoje življenje, me boli. In bi najraje takšne misli pregnal, a jih ne morem, ker mi ni vseeno zate, ker te imam rad, pa upam, da obstaja nek »čudež«, s pomočjo katerega bo moč moja »temna« predvidevanja pregnati, jih kot neutemeljena izkazati.

 

Ja, tolažim se s tem, da ne smem obupati, obenem pa doživeto, spoznano, v odnosu do obče neumnosti, tudi tiste »strokovne«, skuša razorožiti, mi še slednji, najmanjši up razbliniti. Pa dejansko ne ostaja drugega, kot to, da me boli tvoja bodočnost. V kateri bi želel (o)stati ti v oporo, čeprav vedoč, da se takšna opora zlahka kot nemočna izkaže…

 

Rasteš, giska moja lepa. Danes sva ugotovila, da si v dveh tednih pol centimetra ujela. In sedaj dosežeš marsikaj, česar še mesec dni nazaj nisi. In si tudi mene dosegla, že zdavnaj, toplo si me dosegla, s svojimi čistimi okicami…