E, dete…

… in je, spet, moje spanje odšlo s teboj. A nič hudega, bom jutro, in košnjo, prej zastavil, kasneje bo itak prevroče.

 

Nikogar ni, nocoj, ki bi preverjal, če sem ob njem, kateremu bi moja prisotnost čvrst spanec zagotavljala. Nikogar, čigar ročico, stopalo, koleno, rito, bučo bi čutil, pa da bi se moral, v spanju, previdno obračati, da ne bi pomendral. Ni tvojega čela na mojem, ni tebe cele na moji roki, da jo, takrat, ko zaspi, počasi izvlečem, da te ne bi zbudil. Z nikomer se ne »borim«, da bi lahko na svoj del kavča legel, z nikomer se ne blazinam, nihče me prek glave ne prekriva, da bi iskal, v krohotu, na kateri strani bom pokukal…

 

Ves teden te ne bom na roki guncal, in ti ija-jo pel, ob tem. Na najin, in samo najin način. In tudi »joka« se ne bo skrivala, da bi ti, iznenada, smeh porajala. Kaj šele, da bi skokico gledal, kako po kavču poskakuje, medtem ko tata nenehno opozarja in pred buškami svari…

 

Kdo mi bo pomagal, v teh dneh, in pokrovke na posode dajal?! Kdo jušno kocko odvil, mi začimbe podajal, kdo bo prstek v kakavov prah potiskal, skrbel za to, da se bodo krožniki pri roki znašli, ko bo potrebno nanje kosilo dati?! S kom bom zjutraj pil kavo, katerega pacarona bom prepričeval, da se z malo manjšo ustvarjalnostjo, pacaronsko, izkazuje? In to vse do petka, ko me boš spet komandirala, in okrog mezinca, malodane, vrtela!

 

Tisa in Tar bosta morala biti zadovoljna z mojo postrežbo, mačkov nihče ne bo za repe lovil, kdo bo, ne nazadnje, preveril, če so konjiči že nazaj, na pašniku?! In s kom naj bi tvoj bager spuščal, po cesti navzdol, da gledava kje se bo zaustavil, ko bo s ceste, v travo, zavil?!

 

Sonko tatin lepi, giska giskasta, kako lepo te je poslušati, ko te nosim, zmatrano, na sprehodu, ti pa poješ. In morava, obvezno, pokrivali zamenjati, pa imaš ti tatino kapo, tata pa tvoj klobuček. Upam, da bo, v tem tednu, sosed že blum-blum, popravljen, pripeljal, da ga na sprehod peljeva. Mogoče bo, po novem, bolj ubogal…

 

Priznam, zmatrala si me, v minulem tednu, vendar komaj čakam na to, da bo moj razbojnik spet tu. Tačas, v čakanju, pa bom skušal čim več tistega opraviti, česar mi ob tebi in s teboj ni moč. Pa ne zaradi tega, ker ne bi bila že velika, pač pa, ker te, preprosto, ne dohajam. Preveč pridna si, prizadevna, vse bi naredila…