Iz večnega časa…

Spodaj »prilepljeno« sem iz časa potegnil, iz večnega časa. Zapisano, in objavljeno, je bilo v času nekih senčnih vlad, nekega adresarja, nekih garaž, v katere naj bi Silicijeva dolina zavila…

 

Pravzaprav ti in takšni časi, kot nekaj posebnega, od ostalega drugačnega, sploh ne obstajajo, ker so konstanta, stalnost, pravilo, tam, kjer je o hrbtenici moč govoriti samo v okvirih anatomije, tam, kjer niti prve črke besede morala ne poznajo, tam, kjer je prostitucija sicer zakonsko prepovedana, a se vsi prodajajo, tam, kjer ni pomembno to kdo, in zlasti kako (ti) korito polni, pač pa šteje le to, da je čim bolj polno…

 

Nenehno govorijo o nekem ponosu, pri čemer se sklicujejo na dosežke svojih prednikov, ki so se zgolj v razplodu izkazali, v nenehni goltavosti, v večnem pričakovanju zase. Ponosni so na lastne dosežke, pa čeprav se ti »dosežki« v ničemer ne razlikujejo od »dosežkov« nekih drugih, kogarkoli. Ponosni so na »naše« zmage, in zmagovalce, »naše«, kakopak, dvigajo pod nebo, da bi jih za tem, ko na njih mesta drugi stopijo, odložili v pozabo. Ponosni so na lastno »civiliziranost«, ki se kaže predvsem v tem, da si zmorejo pred TV zasloni »življenje zapolniti«, prek računalnikov »brati« tisto, kar nikdar prebrati ne bodo znali, ker nikdar zapisanega razumeti ne bodo zmožni. Ponosni, ne vedoč, kaj je ponos, in še zlasti ne tega, kaj je čast, so – na prazen nič, a tudi na to kaže biti ponosen, tam, kjer se z drugim postavljati ni moč, kot s praznim ničem…

 

Bojda jim je življenje dano, da ga živijo. Pametna ugotovitev, ni kaj, in do nje moraš vse svoje obstajanje hoditi, da bi dospel… ne vedoč niti tega, da je celo stol namenjen neki uporabi, temu, da nekomu služi, mu je koristen, da prispeva, potemtakem, da daje od sebe…

 

So pošteni. In bodo pošteno tudi (u)kradli, če jim bo ustrezna priložnost (ki, pravijo, tatu dela) dana. Ali pa bodo vsaj, »pošteno«, kakopak, sodelovati pri delitvi tistega, do česar niso sami niti prispevali, niti dospeli, in jim bo malo mar za to, na kakšen način bo razdeljeno, samo da… v sosedove tace več ne pride, kot v njihove!

 

So pošteni. In »pošteno« razkazujejo vse svoje obraze, okoliščinam primerne, in »pošteno«, vse do obiranja kosti, povedo o tem, kaj mislijo o nekom, nečem… kadar je, kakopak, njihova »poštenost« dovolj daleč od dogajanj, da se varno počuti, ali, v najboljšem primeru, kadar izgubiti več česa nimajo, pa jim sila usta nezadovoljstva odpre…

 

So pošteni, in ga ni denarja, s katerim te njihove »poštenosti« ne bi bilo moč kupiti, vsaj za toliko časa, dokler se boljši ponudnik ne pokaže. In bodo »pošteno« oddelali, kar jim je v delo dano, v kolikor drugače ne bo moč, ali pa jim drugače ne bi omogočilo doseganja neke, vsaj relativne, in začasne, sitosti. So »pošteni«, v trenutku pripravljeni popljuvati nek »včeraj«, v katerem so se iz blata skobacali, če le nek modni trend drugače ne veleva…

 

Pravijo, da pes ne grize roke, katera ga hrani. Ja, če ni bolan, potem to za psa dejansko velja. A pri psu utemeljeno smeš neko predanost pričakovati, pri njih, »poštenih«, »civiliziranih«, »ponosnih«… pa ta vdanost le na ugodju lastne riti temelji. Ne gre drugače, tam, med takšnimi, ki niti do prve črke besede morala ne dospevajo!

 

Obstaja edina neskončnost, v katero sem prepričan, bi se dalo Ajnštajnove besede »prevesti«, neskončnost človeške neumnosti!

Ajnštajn, ne kaže ti zameriti, ukvarjal si se s fiziko, ne s človekom, in, obenem, s »človekom«, pa bi bilo bolje, ko bi tvoje besede ne uhajale s področja, na katerega si se spoznal, kajti – človek je razumsko bitje, dejansko, ne samo po definiciji, razum in neumnost pa sta popolnoma drugačni vsebini, med seboj celo skregani. In ni težava v tem, da so »samo« neumni, ker zgolj s pametjo razpolagajo, ne, pač pa je osnovna težava v tem, ker – delujoči v okvirih boja za obstanek, in nagonov, drugače sploh ne zmorejo! Kako bi se sebi odpovedoval, v korist drugega, v korist neke skupnosti, tisti, ki izključno zase pričakuje, terja, stremi?! Kako bi »zgodbe« ustvarjal, da bi zares živel, tisti, ki zmore zgolj svoje fizične moči v plačilo pretvarjati, da si s prejemkom »pomembnost« gradi, v podobah materialnega, nekega svojega imetja?! Kako bi se s posebnostjo, z upoštevanja vrednostjo izkazala neka srna, kateri je tudi pomembno, to, da čim lepše, čim lažje, čim boljše živi, v času, v katerem jo je Narava namenila, da vrtnari, da kosi, obrezuje, seje… medtem ko dvonoge »srne« ne poznajo obveznosti do sobivanja, pač pa le obveznosti sobivanja, do njih, iščejo, in izpolnijo izključno tisto, kar morajo, in drugače ne gre…

 

Ne, dragi Albert, človeško neumnost smeš iskati samo v podobah neke nepoučenosti, posledično naivnosti, ki pričakuje, da bo sredi ne-človeškega na človečnost naletela! In tam, kjer vedo, da je »človeštvo« sestavljeno iz dveh popolnoma različnih bitij, in, sredi ne-svojega, bebavo vztrajajo pri resnici! Upajoč, da bodo, kot pred njimi neki redki, od občih drugačni, šikanirani, pljuvani, obsojani… prispevali k temu, da bo taista resnica smela, nekoč, živeti…

 

Gospod Pizdek ni redkost na tem svetu, je pravilo! In sploh gospod ni, razen v okolju, v katerem vse, tudi besede, pojmovanja, v nič razvrednotijo, pa sme – vsak pizdek »gospod« postati!