Zapisan
navedek je – prvovrstna bedarija, katero zmore izključno bebavost izrekati!
Pobijajo
mravlje, ščurke, pajke, muhe, komarje… vso »golazen«, ki se jim v domovanjih
znajde, in njih, edino pravo golazen, ogroža. Pobijajo krte, voluharje, in vse
ostale »škodljivce«, ki njihovi pogoltnosti grižljaje odžirajo. Preganjajo
ptice, in srne, da jim v nasadih ne bi škode delale. Pobijajo, vse, in
marsikaj, zgolj za zabavo, da se s »trofejami« kažejo, in bahajo…
Ne, NE
maram živali. Tako povprek ni ene same skupine, za katero bi smel dejati, da jo
imam rad. Svoj imam-rad namreč temeljim na vsebini, ne na pripadnosti,
čemurkoli. Pa, denimo, ne maram »narodov«, njihove samovšečnosti. Ne maram
triglavov, ki niso prav nič bolj posebni, kot so neki mont-blanki ali mont-everesti,
predvsem pa niso v zaslugah teh, ki se nanje sklicujejo. Marsičesa ne maram,
tudi živali, povprek, ne…
Me ne
motijo, kadar v svojih okoljih živijo. Me ne motijo, kadar se jim umikam,
spoštujoč njihove pravice, do tega, da obstajajo, in da to počno tako, kakor
jim je Narava odmerila. Motijo pa me, ko v moje okolje posegajo, da ga ne samo
v neljubost mi sprevračajo, pač pa ga tudi ogrožajo. A ne preganjam ne ptic, ne
srn, in enega samega krta, voluharja še nisem lovil, kaj šele, da bi mu
življenje odvzel!
Ne
maram ščurkov, pa so tudi znotraj živalskega sveta. In radi tega, ker jih ne
maram, ne morem presojati o vsem ostalem, kar naj bi ne/imel rad! Predvsem pa…
Kako bi
bebavost smela vedeti o nečem, česar niti pozna ne, do česar niti seči ne
more?! Kako bi, denimo, vedela o tem, da – ne moreš, če si človek, ne-imeti rad
človeka! Človeka, ne dvonoge spake, ki se zanj razglaša!
Da,
zelo selektiven je moj imam-te-rad, zelo! A doslej enega samega človeka ni,
katerega sem imel srečo, in čast, spoznati, med vso mrgolečo dvonožnostjo, da
ga ne bi imel rad! Ker to, preprosto, ni mogoče, ker se kot človek izkazuje, z
lastnostmi, ki so izključno ljudem dane! In imam rad najprej te lastnosti, to
vsebino, posledično pa tudi vse tiste, ki se z njo izkazujejo, ki jo premorejo.
In ne maram nasprotij, in jih zavračam, »bežim« od njih, četudi na tem svetu ni
kotička, enega samega ne, še najbolj oddaljenega, v katerem bi se lahko »skril«
pred edino živaljo, kateri, še vedno, smisel njenega obstajanja ne najdem,
edino, ki se zmore izkazovati z ničevostjo, s sprijenostjo. Pred dvonogo
živaljo, ki samo sebe za človeka razglaša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar