Pred
nekaj leti je bila neka moja knjiga, s strani priznane komisije bibliotekarjev,
uvrščena med najboljše knjige za otroke in mladino, med vsemi, ki so bile v konkretnem letu izdane.
Teh vseh izdanih je bilo nekaj sto, in za marsikatero so zapisali, da gre za
potrato papirja…
Taisto
knjigo so, kot didaktičen pripomoček, uvrstili na priporočilni seznam za
otroke, ki bodisi obiskujejo zaključno stopnjo vzgojno varstvenih ustanov,
bodisi so se podali v šolo, in se soočajo z učenjem abecede, velikih tiskanih
črk…
Za
taisto knjigo sem od kar nekaj staršev slišal, da je bila v veliko pomoč
njihovim otrokom, ki so se z njeno pomočjo dobesedno igraje, in predvsem na
njim zabaven način naučili – abecede in velikih tiskanih črk…
Danes
sem od založnika prejel obračun prodaje taiste knjige, za obdobje prvih šestih
letošnjih mesecev. In v tem obračunu piše, da je bil prodan – en samcat izvod…
Že res,
da starši raje kupujejo ceneje, že res, da gredo tiskovine tipa »potrata
papirja« krepko bolj v prodajo, kot kakovostne zadeve, a je res tudi to, da
neko izvirno avtorstvo (in ne le fotokopiranje malodane po vsem svetu
prežvečenih bedarij), neke kakovostne ilustracije in temu ustrezna kakovostna
tehnična oprema knjige, od samega tiska, pa do vezave, nikakor ne zmorejo stati
toliko, kolikor stane šund, že sami stroški, materialni, in dejanski, tega ne
dopuščajo. Obenem pa je res tudi to, mar ne… da imajo starši silno »radi« svoje
otroke, da jim samo »najboljše« želijo nameniti, da so pripravljeni zanje
malodane »vse narediti«, pa jim prav radi tega, in toliko, da jih odbrenkajo,
namenjajo – pofl?!
Itak,
zagotovo vedo, kasneje ne bodo več brali, in itak od knjig ničesar uporabnega
ne bodo imeli…
Ni komentarjev:
Objavite komentar