Ne
preizkušam življenja, življenje preizkuša mene. Ne vem, morda tako skuša
ugotoviti, s kom ima opraviti…
Kadar
se pomikaš skozi prostor, skozi neznan prostor, v katerem so povsod, tudi po
tleh, naložene, v kupih, neke stvari, takrat si, pri vsakem koraku, utiraš pot,
izbiraš smeri, v katere boš krenil, in, iščoč, tudi do »slepe ulice« dospeš, pa
ugotoviš, da si, takrat, dospel do spoznanja preko katerega ni moč, in se
obrneš, da znova, in drugače, poskusiš. In se tudi s tem učiš, v kolikor zreš
krog sebe, in vidiš, mimo česa hodiš. In porabiš, da na drug konec dospeš, več
časa, več truda, volje in prizadevanj… da, in tudi poraze znaš šteti, vsakič,
ko si se obrniti moral, poraze, ki so popolna izguba časa, v kolikor tistega,
mimo česar si hodil, nisi videl, ugotovil, spoznal.
Kadar
hodiš za nekom, ki je pot že prehodil, in ti smerokaze postavil, takrat zgolj
hodiš, vesel hoje, in zlasti vesel tega, da ti mimogrede, brez slehernega
napora, uspe prostor prečkati. V kolikor pa je le-ta celo prazen, potem pa ni
večjega veselja, kot je hoja v prazno, skozi praznino… hoja, ki ničesar ne
terja, razen časa, katerega zanjo porabiš, vendar – ko se ustaviš, za trenutek,
ali dva, ali pa ko na drug konec prideš, in se obrneš, da bi prehojeno videl,
takrat – le prazno za seboj ugledaš…
Ne
verjamejo mi, premnogi, da ni ničesar vrednega, kar ne bi določenega truda
terjalo. Ničesar! Čeprav taisti premnogi, ki se radi na tuje perje obešajo,
poznajo, in izgovarjajo tisti »brez muje se še čevelj ne obuje«, izrek, ki,
preprosto, govori o taistem – ni, prav ničesar ni, vrednega, za kar se ni
potrebno potruditi…
Trud je
relativna zadeva. Njegova količina, njegova teža, njegovo učinkovanje.
Posledično je relativna zadeva tudi doživljanje njegovega rezultata, pa – bolj kot
si se za nekaj (po)trudil, bolj si zadovoljen, v kolikor ti je bilo z uspehom
povrnjeno! In lahko se trudiš v nedogled, pa če niti spomina nimaš, ali
zmožnosti presoje, da o vidu ne govorim, se lahko v istih »slepih ulicah«
večkrat znajdeš, se, morda, celo nenehno v njih vrtiš, zaman, povsem zaman…
Bojda
se na napakah učimo. Kolikor vidim, ugotavljam, da večji del tega uka
predstavlja – učenje ponavljanja napak! Potemtakem bi se dalo poreči, da se, v
bistvu, na napakah ničesar ne naučimo, v nasprotnem jih ne bi ponavljali. In –
če se učiš, če se zares nečesa naučiš, potem se mora, neizogibno, tvoje znanje
odražati tudi tako, da se ti v letih popolnoma drugačno videnje, in pojmovanje,
razkrije, kot je bilo tisto začetno, mladostno. Potem to pomeni tudi to, da ne
moreš v nedogled enih in istih zaključkov sprejemati, enih in istih trditev
izrekati, morda le malenkostno, »kozmetično«, popravljenih, »polepšanih«. Ne,
niti slučajno ne govorim o tem, da bi okoliščinam svoja mnenja prilagajal, tako
kot to občost počne, pa enega samega ne bi imel, katerega bi, predvsem samemu
sebi, kot čvrstega, oprijemljivega prepoznaval, daleč od tega – praviloma bi se
moral, vsakdo, že v mladih letih »najti«, vedeti o sebi vsaj to, kaj mu zares
pomeni, kaj je zares vredno, da temu vrednemu samega sebe posveča, da se v
njegovi smeri trudi, in vztraja, pa svoja mnenja predvsem zaokrožuje,
izpopolnjuje, spoznanemu primerno, ne pa, da jih v nekem trenutku zagovarja, v
naslednjem pa, če se tako za praktično izkaže, zavrže! Praviloma bi se, vsaj v
osnovi, generalno, vsakdo moral že v mladosti najti, se prepoznati, in tekom
svoje poti skozi prostor, samemu sebi zvest ostati. V načelnosti, in ne v
nezvestobi napram lastnim mnenjem, stališčem, ravnanjem, v nezvestobi do samega
sebe, razen… razen, v kolikor nenehno prilagodljivost, nek oportunizem, večen,
tudi štejemo kot zvestobo samemu sebi, prilagodljivemu, oportunistu…
Žal, a
absolutna večina se nikdar ne najde, če odštejem iskanje samega sebe v nekih
materialnih zadevah, dobrinah, v stremljenju za imetjem, in v njegovem imetju…
V
kolikor najdeš samega sebe, že zarana, potem si, sočasno, samemu sebi tudi
nekakšne kažipote postavil, na svoji poti prek natrpanega prostora, pa čeprav
poprej nikoli te poti hodil nisi, in čeprav ne hodiš po napotkih nekih drugih.
In ti kažipoti niso nič drugega, kot tisto, kar ti šteje, neke vrednote, če
želiš – načelnost, zvestoba samemu sebi, svoji vrednostni lestvici, svojim
prepričanjem in ravnanjem. In tudi ko zgrešiš, katerega teh kažipotov, že dokaj
hitro, še preden do konca »slepe ulice« dospeš, začneš ugotavljati nepravost
smeri, in koraka…
Življenje
mi ni dano za to, da bi ga okušal, čeprav ga tudi okušam, medtem, ko me, kot
neka možnost mi dana, preizkuša! Življenje mi je dano, da ga gradim, ga
sestavljam, ustvarjam, pa ne pomeni samo neke poti, skozi prostor in čas, pač
pa pomeni predvsem tisti KAKO to pot hodim, in jo prehodim! In kadar se v njem
vrtiš v krogu, kot nek hrček v kletki, da, tudi takrat, bojda, živiš (žal, a
jezik, vsaj obči, ne pozna razlike med golim obstajanjem in življenjem!), a
živiš ujet, v kletki, in v krogih, ki te nikamor, razen do vrtenja, v praznem
in skozi praznino, ne popeljejo. Pa četudi vmes nekaj poješ, in popiješ, in na
samico skočiš, celo do imetja, neke krmilnice, napajalnika, ogledala… dospeš,
si zgolj in samo – povsem običajen hrček, v neki povsem običajni kletki, in
predvsem – v nekem povsem običajnem vrtenju, v prazno vrtenju…
Da,
tudi med hrčki so razlike, če želiš »statusne«, pa imajo nekateri večje, lepše,
dražje igračke, v svojih kletkah, kot drugi. A so te igračke, ne glede na
njihovo ceno, le igračke, ki o samih sebi pričajo, nikakor pa praznine, in vrtenja,
ne zapolnjujejo in ukinjajo… pri hrčkih pa – če so, ali če niso, Svet se radi
njih zagotovo ne bo, niti za malo, na bolje spremenil!
Veliko
je hrčkov. Predvsem tistih, ki imajo hrčke, in ostale »ljubljenčke«, v svojih domovanjih.
Hrčkov, ki so, prav tako, kot njihovi hrčki, in ostali »ljubljenčki«, v nekih
svojih, resda večjih, kletkah, na nekih svojih povodcih. Veliko, si upam
trditi, da celo krepko preveč! Takšnih hrčkov, pri katerih pa se, prav radi
njih, njihovih igračk in vrtenja skozi prazno, Svet spreminja vselej v slabo,
vselej nazaj, k vrtenju, h krmilnicam, k napajalnikom, k samicam, celo k
zrcalom, za katera pa se izkazuje, da so brez prave, uporabne vrednosti, saj se
hrčki, s svojim imetjem vred, v njih izključno obožujejo, si, morda,
opravičila, v odnosu do tistih z večjimi, lepšimi, dražjimi igračkami iščejo,
žal pa, nikakor, sebe kot hrčke ne vidijo…
Nikoli
me ni v vrtenje vleklo, nikoli mi ni bilo do tega, da bi si z igračkami, z
žretjem, pitjem, s samicami vrtenje lajšal, praznino polnil. Ni moč, tega,
preprosto, ni moč narediti, pa naj se kot še tako izvedljivo zdi, ni moč!
Vrtenje je le vrtenje, in prazno je, v vsakem primeru, prazno…
Ne
potrebujem ničesar, s čemer bi morebitno praznino v sebi zapolnjeval, in tudi
ko bi, potreboval – takšne stvari ne obstajajo! Vsaj tam ne, kjer vedo, kaj je
prazno, in kaj je vsebina. Pri hrčkih je drugače, oni tega ne vedo. Njim sijaj
kletke, kolesca in imetja predstavlja osnovo medsebojnega primerjanja, pa – kakor
jim okoliščine postrežejo, tako bodo imeli. Nič več, in prav ničesar manj.
Hrčkom
je življenje lepo, Svet prav tako, v kolikor je kletka dovolj velika, da
občutek svobode, vsaj relativne, zagotavlja. V kolikor sta krmilnica in
napajalnik vselej polna, v kolikor se samica v bližini nahaja, v kolikor so
igračke dovolj svetleče, da jih ostali hrčki vidijo, in jih, predvsem,
zavidajo! Hrčki ne iščejo poti, ne hodijo skozi založen prostor, in v praznem
ničesar, ko se ozrejo prek ramena, videti ne morejo, vsaj omembe vrednega ne.
Čeprav so ponosni, bojda sila, na svoje svete kletke, in tudi na svoje
prednike, hrčke, kajti – ko le-teh ne bi bilo, se tudi njihovo potomstvo ne bi
moglo vrteti, na kolescu, skozi neskončno praznino!
Več kot
sem nalog, v matematiki, razrešil, bolj sem vedo spoznal, bolj sem se računati
naučil. In več kot sem ugank, zapletov, težav razrešil, ali vsaj kot nerešljive
prepoznal, v življenju, bolj smem o tem govoriti, da zares živim, da skozi
nenehne preizkušnje hodim, z njimi, in skoznje, svoj KAKO in KAJ ter KDO
izkazujem… in ne le obstajam. Kakor obstajajo številni, v neštetosti izkazani
hrčki, ki, četudi se v zanemarljivih niansah, razlikah izkazujejo, zgolj o enem
in istem pričajo – o hrčku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar