V
življenju sem kar nekaj napak naredil. Praviloma so temeljile na mojem
zaupanju, na moji iskrenosti, na mojem iskanju človeka in človečnosti…
Da,
spočel sem napake! Predvsem takrat, kadar sem se z dobroto izkazoval napram
tistim, katerim dobrota ne teče po žilah, napram tistim, kateri dobrote niso
vredni…
Pogrešil
sem, marsikdaj, in vselej takrat, kadar sem hotel iz dreka narediti človeka, ko
pa to niti bogu ni uspelo…
Po eni
strani te svoje napake obžalujem, po drugi sem jim hvaležen, odprle so mi oči,
me pripeljale do spoznanj, in me naučile tega, da zmorem, iskreno, zaupanja
nevrednemu dreku povedati, da mu ni mesta v mojem življenju! Naj ostane tam,
kjer mu je domače, kamor sodi, med sebi enakim drekom, in naj, v lastnem dreku,
tako uživa, kakor tudi propada, na koncu tudi crkne! In – ubog tisti, ki bi se
zares odločil pomagati, in ne zgolj po obče »pomagati«, takšnemu dreku,
zgrešeno misleč, da je iz njega moč človeka narediti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar