Nikarte čez psa!

Kjer smrad je dvonog, da razkraja, ubija,

vse, kar se v duši človečno rojeva,

tam drek naj se z drekom in v dreku odvija,

in tam naj crkava, in gnije, mineva!

 

Vesti ni, srca, in ne duše sred' niča,

le smrad, v neskončnost, še več in še dlje,

golazen prekleta, iz riti hudiča,

le gnoj, ki zasmraja povsod kamor gre!

 

Nagnusne podobe, nevredne scaline,

zaupanja, roke, utripa srca,

med njimi ugaša, med njimi premine

prav vse, kar človeku vsaj malo velja!

 

Še pes, ki v predanosti zmore živeti,

je boljši, je lepši, več v sebi ima,

njegov rad imam v pogledu se sveti,

iskreno, da se vse do konca razda!

 

Prekleta golazen, ničevost smrdljiva,

če ni ji ubiti, ni srečna, ni živa!