O dreku, takšnem in bolj smrdljivem…

Otrok se pokaka, umiješ mu ritko, odstraniš izloček in – smrad izgine.

Kako drugače, kot pri številnih odraslih, ki se lastnega smradu nikoli ne znebijo!

 

»Vsak drek smrdi.«

Res je, še zlasti dvonog.

 

Ni hujšega smradu od sprijenosti, si zasluži v lastnem dreku zadušiti se.

 

Drek mi lahko onesnaži korak, ne bo mi onesnažil življenja!

 

Marsikdaj ne moreš takoj odplakniti, moraš počakati, da lahko vodo potegneš.

 

Ko se dete odkaka, je dobre volje. Za razliko od tistih, ki so dobre volje sredi lastnega dreka.

 

Iz človeka zmorem odstraniti drek, iz dreka ne zmorem narediti človeka!