Prehitro!

Danes sva, še bolj kot sicer, imela dan brez ure. Noč je bila nemirna, tudi v nespanju preživeta. Zaradi komaric, in njihovega pikanja Male. Pa sva jutro zastavila malo pred poldnevom, in – dokler se je z dnevom soočila, je trajalo, preden sva se uspela preobleči in odpraviti v kuhinjo…

 

Tam je bilo lepo, očitno, saj sva, po zajtrku, kar nekaj časa preživela na klopi, v bistvu je Malo sedelo v tatinem naročju, in sva se, med crkljanjem in petjem, ukvarjala s sestavljanjem nekih sličic… dokler ni padla komanda, njena, da greva gor. Termometer je že prek tridesetih kazal…

 

Njeno kad sem napolnil z vodo, da je kar dolgo uživala v »pacanju«, potem pa sva še nekaj pesmic spustila, da jih je bilo poslušati, medtem ko sva, iz kock, gradila stolpe, avtomobile… in komaj čakala na trenutke, ko bova smela izgrajeno podreti…

 

Veliko »diplomacije« je bilo potrebne, da sva se odpravila kuhat kosilo, ki naj bi, po mojem prepričanju, tudi dobršen del večerje odpravilo, zaradi kasnejše ure. Bilo je po njenem izboru, kajti tata ji, vsakič, vsaj dve, tri možnosti ponudi, želeč, da se dete naama…

 

Napokala se je do nosu, se, za tem, posladkala z obilno mero sladoleda, nato pa je, na dvorišču, v prijazni senci, uživala še v sadnem krepčanju…

Do sedme sva počakala, da je vročina malo popustila, in se je v želodčku sitost polegla, potem pa sva se odpravila na sprehod…

 

Zagotovo sva, po treh različnih poteh, prehodila štiri kilometre, pri čemer je bilo treba zadnjega, konstantno v breg vodečega, crkljavo bitjece nositi, in…

Vajena je, da na površinah, na katerih se doma igrava, odstranjujem koprive, da je ne bi popekle, pa – ko sva hodila mimo nekega šavja, v katerem so prevladovale koprive, se je zaslišal njen »tata bo kopjive dal stjan«…

 

Po sprehodu me je presenetila, prijetno, lačna kot volk je dobro povečerjala, potem pa…

 

Potem pa še malo časa, pred odhodom na spanje, še veliko igranja in crkljanja, v podobah najinega »uspavanja«, in dan je minil, krepko prehitro minil!