Zastavil
sem z jutrom, in ob enajstih, po štirih urah, prekinil s košnjo, da sem nato,
do pol enih, še oplel krog dreves in trt, na pokošeni površini, in da sem trtam
naredil letni rez, ter določene tudi povezal. Ko sem zaključil, je v senci
kazalo devetindvajset, na osončenem pa mi je postalo krepko prevroče. In – da sem
pospravil pripomočke, pomil posodo, se stuširal ter nekaj malega pojedel, pa je
že pol drugo kazalo…
Poslal
sem se v dnevni počitek. Do neke pozno popoldanske, morda večerne ure, ko bo
znova moč delati. In si nalil kratkega…
Med
točenjem žganja v kozarček, se mi je obudil spomin na pogovor z nekim
zdravljenim alkoholikom. Zdravljenim, potemtakem ne ozdravljenem, po resnici do
njegove smrti potencialnem alkoholiku. Včasih rad prisluhnem, čeprav večinoma
bedarije slišim, in tudi v omenjenem primeru je bilo enako, saj me je možakar
svaril pred pitjem, češ da utegnem hitro tudi sam postati alkoholik. In na
vprašanje kaj pomeni ta hitro, mi je pojasnil, da morda že v nekaj mesecih, v
letu pa zagotovo…
Kolikor
toliko resno sem mu skušal povedati, da pivo poznam od svojega petnajstega
leta, pomeni da (takrat) skorajda pol stoletja, vino nekoliko manj časa, žganje
pa, v podobi bolj ali manj rednega konzumiranja, nekih (takrat) osem let. In da
zlahka zmorem brez vsega naštetega, kadar mi pa prija, takrat pa popijem. In še
vedno nisem alkoholik…
Pivo –
letos sem ga popil iz ene same pločevinke. Vina sem, če se ne motim, v celem
letu zvrnil tri četrt litra, dočim je žganja, letos, šlo približno tri litre. Kadar
je Mala tu, takrat, iz načelnih razlogov, ne okusim kapljice alkohola. In
zmorem to narediti brez slehernega napora, brez tresenja rok ali katerihkoli
drugih znakov neke abstinenčne krize. Tudi dlje, se zna zgoditi, ne bom niti
kozarčka spil. Potemtakem je z možakarjevo teorijo nekaj narobe, hudo narobe,
ali pa z menoj, glede na to, da še nisem postal alkoholik, pa čeprav se z
alkoholom poznava že dolgo, dolgo časa. Obenem pa…
Možakar,
pa ni edini, daleč od tega, niti tega ne ve, da NI alkohol, sam po sebi, kriv
za alkoholizem, pač pa je razlog te obolelosti (zasvojenosti) povsem drugje, v
samem pivcu! In to iz sila preprostega razloga – ker se, v prvi vrsti, ni
zmožen obvladovati, imeti ustreznega nadzora nad samim seboj, obenem pa – ker je
nedorasel realnosti, težavam, s katerimi se sooča, pa bodisi v podobah neke
(zgolj tozadevne) samopotrditve skuša drugim dokazati, da zmore popiti
(alkoholizem je itak eden najpogostejših nacionalnih »športov«), bodisi se ni
zmožen soočiti z nekimi drugimi življenjskimi težavami, pa v alkoholu išče beg,
izhod. Da, vse vrste omamljanja (alkohol še zdaleč ni edina podoba le-tega) so
povzročene iz istih razlogov! In teh omamljanj je za celo paleto, v bistvu jih
je moč najti skorajda na vsakem področju našega izkazovanja, od alkohola in drog,
od spolnosti kot »mašila«, pa do, če želiš povsem banalen primer, nekega
pretiranega »redoljublja« v podobi nenehnega čiščenja (pospravljanja) povsem
čistih (pospravljenih) površin…
V
neštetih pogovorih, s katerimi sem v prvi vrsti miselne ne-zmožnosti
ugotavljal, sem dospel do spoznanja, da povprečje praviloma ne razlikuje med
vzrokom in posledico, oziroma, če drugače povem, posledico obravnava kot vzrok
(posledica je namreč vidna, čutnim zaznavam, edinemu »orodju«, s pomočjo
katerega nagonska pamet dospeva do svojih »spoznanj«, medtem ko je do vzroka
moč priti na posreden način, z razumevanjem, z razumom, česar pa občost ni
zmožna), in sem, s tem v zvezi, skušal pojasnjevati tudi o zgrešenosti dokaj
pogostih prepričanj, o, na primer, nekem denarju, ki je kriv za pohlep (kar še
zdaleč ni res!), o nekem sodobnem orožju, ki je krivo za vojne (kar še zdaleč
ni res!), tudi o alkoholu, in/ali o cigaretah, ki samo škodo dela/jo (kar še
zdaleč ni res!), in sem skušal pojasniti tudi to, da v kolikor zmoreš samega
sebe nadzorovati, potem ti določene zadeve, ki so NAČELOMA škodljive, lahko
zbujajo ugodje (le-to pa poraja dobro voljo, ki poraja energijo/moč, tako
potrebno za življenje!), medtem ko je sleherno pretiravanje OBVEZNO škodljivo,
če ne drugače, potem tako, da pri slednji zasvojenosti potrebe po omamljanju
rastejo krepko hitreje kot rastejo zmožnosti njegovega zagotavljanja, pa… se
veča razkorak med potrebo/nujo in zmožnostjo streženja tej potrebi, in se s
tem, posledično in neizogibno, povečuje nezadovoljstvo, celo trpljenje! In prav
zaradi tega sem že nič kolikokrat zapisoval, da so vse »rešitve«, v katere se
samovoljno podajajo težka psihična ali duševna stanja, dvorezen meč, in to sila
zahrbten, saj spočne krepko več škode, kot bi zmogel, ta meč, kadarkoli neke
koristi omogočiti…
In to
nezadovoljstvo niti slučajno ni nedolžna zadeva, nasprotno, tako zna pestiti,
da v času »abstinenčne krize« zasvojena oseba tudi roko nadse dvigne!
Ja, iz
prekdnevnega počitka in kozarčka žganega, se je porodil spomin, le-ta pa je
takoj v zapisovanje skočil… brez tresočih rok, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar