»Rumenec«

Nebo se joče. Svoj žalospev nalahno stresa prek listov in streh…

 

Nekaj časa sedim na balkonu, in kadim. Obdan z vonjem dežink, v družbi cuckov in mačjega razbojnika. In »rumenca«…

 

Ko se oglasi, vrešči kot nekakšna sraka. Ni moč reči, da gre za petje, vsaj takšno všečno ne. Ko se prikaže… je pa povsem druga zgodba.

 

Bojda gre za ptico, ki se raje skriva, kot razkazuje, pa je ni moč nenehno videvati, kaj šele opazovati jo, z razdalje nekih, morda, sedmih metrov…

 

Že dneve, in redno, hodi na obisk, na figovce. Danes obiskuje tistega, ki je hiši najbližji. In se sladka, s še nedozorelimi sadeži. Naj mu bo, jaz njemu fige, on meni svojo lepoto…

 

Je ptica, ki sila pozno pride, v naše kraje, nekje v aprilu, in relativno hitro odleti, še pred koncem avgusta. Potemtakem je letos ne bo več dolgo moč opazovati…

 

In ga gledam. Kar dolgo časa zna zgolj sedeti na veji, in površen pogled bi menil, da zre list, ki je že dodobra brez sokov ostal, in se zgolj še veje drži, v svoji rumenkasti osušenosti. Ko bolje pogledaš…

 

Vsake toliko razširi krila, v letu proti gozdu, na dnu brega ležečem. Ne vem, morda ima, tam, gnezdo, pa za podmladek skrbi. Kakorkoli že, ko se vrača, ga je, radi njegove žive barve, že zdaleč moč opaziti. In vem, da tudi on mene vidi, in mi je všeč, da ga ne motim, da se vrne, četudi v bližino, zanj povsem neznačilno.