Tako in drugače…

Kadar iz sebe izpihuješ vse tisto, kar ni tvoje, še več, ti odpor povzroča, kot nekaj povsem tujega, tebi nesprejemljivega, takrat slej ko prej dospeš do cilja, na katerem ti le priokus gnusa ostane, nekaj spomina o slabem, in korakaš, tako kot poprej, nadalje, na poti, prek katere vse življenje hodiš.

 

Kadar iz sebe izpihuješ nekaj, kar dejansko je tvoje, od nekdaj v tebi obstaja, in bo ostalo v nedogled, do tvojega fizičnega konca, takrat, v bistvu, skušaš samega sebe iz sebe izpihniti, in takrat niti pomisliti ne smeš na to, da bi ti utegnilo uspeti, nasprotno, boj, ki se v tebi bije, bo samo močnejši, silovitejši, vedno bolj umazan, trpek in boleč, in te bo, kot tak, samo navzdol vodil, po strmih stopnicah, in z vse hitrejšim korakom.

 

Kadar iz sebe ne-sebe izpihuješ, je dovolj, če sebe imaš in premoreš, pa pomoči od zunaj ne potrebuješ.

 

Kadar skušaš iz sebe sebe pregnati, takrat pa – bog ti pomagaj, v kolikor opore ne najdeš, ene same, a dejanske, kajti nikoli se ne boš zmogel v odsev lastnih oči zazreti, v zrcalu, še več, nikoli samemu sebi ne boš zmogel preprečiti dviganja roke nad – samim seboj!

 

Ko bi se norca delal iz težkih psihičnih in duševnih stanj, bi pripisal »hvala bogu, da imamo strokovnjake, pa še mnogo jih je«, kajti dejanskih strokovnjakov je, v odnosu do tistih papirnatih, bore malo. Težav in težavnih pa, nasprotno, ogromno.

Ja, in, mimogrede – opor, dejanskih, pa še manj kot pravih strokovnjakov.